Spet na obisku v Švici, saj mi je Andrej poslal vabilo, ki se mu nisem mogel upreti. Z Nino in Renejem so prišli iz Züricha, z Martinika pa je priletel izgubljeni Gameljc David z Dorian in Indiro. Družba je bila torej pestra, hkrati pa smo imeli v Andermattu vsi dovolj za početi – in še Andrej tam že dobro pozna okoliške hribe.

V tednu prej je v vasi zapadlo več kot pol metra snega (podlage je letos tam itak že dovolj), v soboto in nedeljo pa je bilo zelo toplo. V nedeljo smo šli vsi skupaj na Nätschen s sankami, dopoldne je bilo vreme še lepo. Popoldne se je pooblačilo in čez noč je zapadlo še nekaj snega.

V ponedeljek smo začeli z delovnim tednom. Dorian in Indira sta šli v smučarsko šolo, Nina je bila z Renejem, z Andrejem in Davidom pa smo se zapeljali v Realp (1538m), kjer se je za kratek čas zjasnilo. Odpravili smo se po cesti in malo po bližnjicah proti prelazu Furkapass. Nad hotelom Galenstock (1995m) smo nadaljevali v megli, mrazu in vetru, kar ni bilo preveč smiselno, zato smo kmalu zaključili in odsmučali nazaj. Kakšnih užitkov ta dan ni bilo, smo se pa vsaj razmigali.

19.3.: Schafberg 2591m

Začelo se je obdobje lepega vremena, kar smo dobro izkoristili. V torek smo šli z Nino in Davidom spet v Realp in že pred hotelom Galenstock zavili desno navzgor na širna JV pobočja. Sonce nas je močno žgalo, ko smo se vztrajno vzpenjali ob čedalje lepših razgledih. Za robom se nam je odprl krasen pogled na Galenstock, Winterstock in ostale velikane.

Vzpon smo zaključili na manj izrazitem, a zelo razglednem vrhu, s katerega se spuščajo obsežna pobočja. Odsmučali smo naravnost navzdol, zgornjih 5-10 cm novega snega je bilo južnih, spodaj pa trda podlaga in je šlo prav lepo vse do ceste. Za konec pa še spust po cesti vse do gostilne v vasi.

20.3.: Piz Cavradi 2614m

V sredo smo se Andrej, David in jaz z vlakom zapeljali na Oberalppass (2044m) in se za začetek spustili prečno navzdol do planine Milez (1860m). Sledil je zložen vzpon po široki dolini do koče Maighelshütte (2314m). Koča je odprta vse leto, a je presenetljivo slabo obiskana, čeprav je v okolici vrsta zanimivih vrhov. Višje v dolini je eden od izvirov Rena (Rein de Maighels), pred tem smo hodili pod jezerom Tomasee, kjer izvira Rein da Tuma.

Od koče smo se povzpeli po malce bolj strmem južnem grebenu na Piz Cavradi, ki nam je ponudil širne razglede vse naokoli. Z vrha pa smo smučali na sever skoraj 1000 metrov nižje do vasice Tschamut. Zgoraj je precej strmo, ampak v pršiču je bilo super (možen je tudi bolj položen obvoz po desni). Nato pa sprva po grebenu in nižje levo na ogromno strmo pobočje, kjer smo uživali v pršiču na trdi podlagi vse do potoka v dolini. Zelo lepa tura z veliko dobrega smučanja za dokaj malo napora, ki je kljub temu precej nepoznana.

Od potoka smo se sprehodili do vasi in k sreči ravno zamudili vlak, da smo si med čakanjem v gostilni privoščili pivo s pogledom na presmučano. Nato pa z vlakom čez prelaz nazaj v Andermatt.

21.3.: pod Tälligrat (kota 2565m)

V četrtek sva se z Nino spet zapeljala v Realp in se tokrat odpravila na drugo stran. Sprva ob potoku po malce razvlečeni dolini, mimo grebena proti Stotzigen Firsten, ki je bil že precej zvožen, saj gre za zelo popularno turo (tudi z Andrejem sva bila tam že pred leti). Midva pa sva nadaljevala po dolini, ki naprej pelje do Rotondohütte na drugi strani grebena.

Iz doline sva zavila desno navzgor in se kmalu znašla pod obširnimi pobočji, ki padajo na sever z grebena Tälligrat in Rottälligrat. Koliko možnosti spustov na vse strani! Odločila sva se za vzpon proti desni po enakomernem pobočju, kjer je bilo še obilo nezvoženega pršiča. Zaključila sva na manjši vzpetini sredi teh neskončnih prostranosti. Še naprej vodi smer na glavno nagrado – vrh Rottällihorn, do katerega pa je bilo še kar daleč.

Po nekaj odmora sva odmučala nazaj po pršiču na trdi podlagi, v spodnjem delu sva nadaljevala kar naravnost navzdol po malo bolj strmih pobočjih do ceste in po njej udobno nazaj v Realp. Še ena lepa tura s super smuko, ki bi jo lahko ponavljal v nešteto različicah…

22.3.: Pazolastock (kota 2743m) – Rossbodenstock 2838m

Zadnji dan sem se na turo odpravil sam, saj se mi je zdelo škoda zamuditi takšno lepo vreme in dobre razmere. Spet z vlakom na Oberalppass in takoj navzgor proti Pazolastocku. Tura je precej obljudena, čeprav le redki smučajo po smeri vzpona. Tudi jaz sem kakšnih 50 metrov pod vrhom prečil levo proti grebenu in po njem do kote 2743m, kjer se odcepi stranski greben proti jugovzhodu.

Vsi ostali so nadaljevali po grebenu na Rossbodenstock, sprva strmo dol na sedlo, nato navzgor kratek del peš in na smučeh do vrha, potem pa smučali direktno v Andermatt. Jaz pa sem še prej napravil ovinek, ki se je izkazal za zadetek v polno. Lahko bi se spustil do sedla in po dolinici do jezera Tomasee (2345m) ter po sosednji dolinici na vrh. Vendar sem rajši smučal po dolinici na severni strani grebena, kjer je bilo še polno pršiča – in tudi po celem tednu le kakih 10 smučin… Smučarsko verjetno najboljši spust v tem tednu.

Dolinica se izteče v glavno dolino na okoli 2100m, približno na pol poti do Maighelshütte, kjer smo hodili pred dvema dnevoma. Tokrat sem sledil dolini le kratek čas okoli grebena in ponovno navzgor do Tomasee (izvir Rena), od tam pa naravnost na vrh Rossbodenstock. Z vrha je zelo priljubljen spust direktno v Andermatt – in ne brez razloga. Gre za 1400 metrov spusta po res lepih terenih.

Z vrha pada več zelo strmih kuloarjev, jaz sem se spustil skrajno levo po manj strmem prehodu, nato pa po dolgem in širokem pobočju daleč navzdol. Tu je bilo že precej zvoženo, a še vedno mehko, da se je dalo lepo zavijati. Nižje se teren prevesi proti jugozahodu in tam me je pričakal spomladanski puterček, po katerem sem še dolgo užival vse do potoka v globoki soteski. Od tam je le par minut sprehoda do ceste in skozi vas do apartmaja. Še en dobro izkoriščen teden v lepih krajih.