Božično novoletni čas smo preživeli na družinskem obisku v Švici, tokrat v kraju Disentis/Muster v dolini Surselva v vzhodnem kantonu Graubünden. Pot do tja je preko mesta Chur precej dolga (podobno kot do Langwiesa, kjer smo bili pred enim letom), nazaj grede pa je bil že odprt prelaz Lukmanierpass, kar je občutno skrajšalo vožnjo.

V dneh pred prihodom je vztrajno snežilo, a ves čas ob močnem vetru, tako da so bili vrhovi in grebeni spihani, plazovne razmere pa nepredvidljive. Takoj prvi dan po prihodu je velik plaz zasul smučarsko progo in več ljudi na Oberalppass. A kljub temu smo imeli v nadaljevanju zelo lepo vreme in tudi dobre smučarske razmere.

26.12.2019: Disentis smučišče

Na božični dan sva se Nejo pripeljala po praznih cestah in v sneženju, tam pa so naju že pričakali Andrej, Nina in Rene. Takoj naslednji dan nas je pozdravilo sonce in sveže zasnežena pokrajina. Za začetek smo se vsi skupaj zapeljali z gondolo na smučišče, ki je relativno majhno, vendar je povezano preko Sedruna, Dienija in Oberalppassa do Andermatta v sosednji dolini.

Smučišče je bilo precej prazno, tako da je bilo tudi vijuganje po progah užitek, jaz sem sicer ves čas iskal smeri spusta izven prog, kjer je bilo večinoma že zvoženo, a občasno prav v redu.

27.12.2019: Disentis

Cel dan je snežilo, tako da smo se zgolj sprehajali po okolici in postavili kakšnega snežaka. Kljub celodnevnemu sneženju pa je na koncu zapadlo vsega okoli 10 cm novega snega. Glede na ne ravno obilno podlago je tudi to prišlo še kako prav v naslednjih dneh.

28.12.2019: Disentis smučišče in Val Acletta

Še drugič sva šla z Nejo na smučišče, jaz sem si predvsem obetal kakšen zavoj v svežem pršiču. Ampak bila je sobota in stanje je bilo povsem drugačno kot prejšnjič. Najprej sva se dodobra načakala, da sva sploh prišla do gondole, proge so bile polne ljudi in razrite, pršič pa že zdavnaj zvožen. No, v resnici sem na nekaj delih vendarle še našel malo celca, na splošno pa je bil to dober opomnik zakaj ne hodim več na smučišča.

Na koncu sem si nepričakovano popravil vtis, ko sem se odločil za spust v dolino po drugi smeri. Z zgornje postaje žičnice sem prečil po grebenu in v nekaj minutah peš dosegel nek vrh (2459 m). Od tam sem sledil štirim, ki so zavili v široko senčno dolino, polno pršiča, ki je skrita pred pogledi s smučišča, v dolgem spustu pa me je pripeljala tik do našega apartmaja. Na koncu mi je bilo žal le tega, da nisem že prej odkril te možnosti.

29.12.2019: Piz Ault 2479 m

Z Andrejem sva se odpravila na prvo pravo turo, izbrala sva si vrh nad stransko dolino Val Medel, ki pelje proti prelazu Lukmanierpass. Zapeljala sva se v vasico Fuorns (1492 m) in takoj zagrizla v breg. Strmina je ves čas enakomerna, čeprav v spodnjem delu do planine Puzzetta Sut pelje gozdna cesta, midva sva šla kar po bližnjici. Nad planino se odpre lepo pobočje, po katerem so najbolj pridni že uživali v spustu, a so uvidevno pustili dovolj prostora tudi za naju.

Na vrhu sva uživala na toplem soncu in brezvetrju ter vpijala spet nove razglede vse naokoli. V zgornjem delu sva smučala bolj previdno zaradi mnogih skal, nato je sledilo čudovito in dolgo pobočje do planine, pod planino pa se vrstijo lepi travniki vse do doline. Skratka, krasna tura z veliko lepe smuke v pršiču. Vseeno pa je za brezskrbno uživanje manjkalo malo več podlage, saj so tako zgoraj kot v spodnjem delu grozile skrite skale.

30.12.2019: Piz Badus 2928 m in Piz Cavradi 2612 m

Ta dan sem šel na turo sam, predvsem sem želel izkoristiti dobre razmere pred otoplitvijo v naslednjih dneh. Z vlakom sem se zapeljal na Oberalppass (2044 m) in se za začetek spustil do planine Milez na 1860 m. Od tam sem v zložnem vzponu po široki dolini sledil markacijam proti Maighelshütte, nato pa malo pred kočo zavil po udobni smučini na desno. Vzpon je dolg in strmina nepopustljiva, a razgiban teren in čedalje širši razgledi omilijo vse napore.

Na tem območju sem bil do zdaj že večkrat, od okoliških vrhov nisem stal le še na Piz Badus, ki je tudi najvišji v tem delu doline, zato je bila motivacija visoka. S smučmi sem dosegel ramo v grebenu, kakšnih 50 m pod vrhom, od tam pa peš po občasno nekoliko izpostavljenem skalnem grebenu do križa. Možen je dostop tudi z druge strani preko Tomasee, od koder sem lani zavil na sosednji Rossbodenstock. Na obe strani je možna lepa smuka, ampak mislim, da so tereni lepši po moji smeri, poleg tega je velik del spusta v senci in sem se naužil pršiča vse do doline tik pod kočo.

Koča Maighelshütte (2310 m) je bila med prazniki odprta, kar sem s pridom izkoristil za okrepčilo in počitek na razgledni terasi. Nato sem nadaljeval v strmino tik nad kočo do vrha Piz Cavradi. Andrej me je že lani peljal na to manj poznano turo, ki se je tudi tokrat izkazala z odličnim spustom na sever. Smučin predhodnikov je bilo ravno prav, da sem lahko ocenil razmere in brez težav zadel pravo smer, hkrati pa sem imel na voljo obilje nedotaknjenega pršiča vseh 1000 metrov spusta. Seveda se je tudi  to izravnalo in za konec me je čakal strm peš vzpon od potoka na okoli 1630 m skozi vasico Tschamut do železniške postaje okoli 100 metrov višje. Kar dolga, naporna in razgibana tura z veliko dobrega smučanja.

31.12.2019: Dieni

Prejšnji večer so prišli še David, Dorian in Indira, tako da je bilo ob popoldnevih in večerih še bolj pestro kot že sicer. Dopoldne smo se vsi skupaj zapeljali v vasico Dieni višje v dolini, kjer je v sklopu smučišča tudi zelo dolga sankaška proga. Moram reči, da sem bil po več spustih kar utrujen. Tole sankanje sploh ni enostavno, je pa lahko prav zabavno.

1.1.2020: Alp Pazzola cca 1950 m

Spet smo se zapeljali v sosednjo dolino Val Medel in parkirali v majhni vasici Mutschnengia (1407 m), z Davidom na smučeh oz. splitboardu, Dorian in Neja pa s krplji. Snega je bilo na sončnih travnikih nad vasjo občutno manj kot pred tremi dnevi, k sreči ga je bilo po cesti še dovolj. Povzpeli smo se do grebena, nato sva z Davidom nadaljevala po gozdni cesti na severno stran, kjer so bile razmere in vzdušje povsem drugačne.

V idilični zimski pokrajini sva sčasoma dosegla travnike planine Pazzola, vendar nisva šla do koč, saj je vmes graben. Zato sva zagrizla kar navzgor po pobočju in zaključila pri zadnjih smrekah. Tako sva bila nagrajena z vsaj kratkim spustom po pršiču, hkrati pa sva si ogledala dolino, ki pada z vrha Piz Pazzola in je bila zaradi severne lege videti še zelo mamljivo.

2.1.2020: greben Piz Pazzola cca 2150 m

Glede na videno prejšnji dan sva se z Davidom spet odpravila na isto izhodišče. Tam naju je presenetil močan veter in pogled na velikanske snežne zastave po grebenih. Moram reči, da sploh nisem več spremljal vremenske napovedi, saj je bila ta prav dolgočasna. Očitno pa se je obetala sprememba vremena.

Ampak zdaj sva bila že tu in sva se odpravila navzgor, kar bo, pa bo. Sprva spet po cesti, le da sva že kmalu zavila levo v gozd. Nad gozdom sva se znašla na širnih planjavah, po katerih je pometal veter. Posebnega mraza ob južnem sicer ni bilo, prav prijetno za hojo pa tudi ne. Čez čas sva se dvignila na greben in po njem nadaljevala do strmejšega dela, kjer sva zaradi vetra in spihane pomrznjene podlage zaključila. Do vrha je bilo še daleč po bolj položnem grebenu, žal tokrat ni bil pravi dan.

Odsmučala sva sprva po isti smeri nazaj po občasno trdi in skorjasti podlagi, nato pa nižje na grebenu našla prehod na drugo stran. Tam sva kmalu dosegla smreke, pri katerih sva zaključila prejšnji dan in po znani smeri naokoli do izhodišča. A tudi na tej strani je veter v enem dnevu povsem spremenil razmere: kjer sva še prejšnji dan smučala v prišču je bila zdaj skorja ali trda spihana podlaga. Pa sva bila kljub temu čisto zadovoljna z lepim dnevom v lepih krajih, čeprav je to težko razložiti nekomu, ki ni bil zraven.

3.1.2019: Disentis – Val Segnas

Zadnji dan je bilo nebo oblačno in ni bilo posebne volje za turo. V dobrem tednu smo se naužili sonca, zato smo se zadnji dan odpravili le na sprehod po dolini, kjer je speljana cela mreža poti – pohodniških, krpljarskih ali sprehajalnih. Šli smo skozi nekaj simpatičnih vasic, nato pa zavili v stransko dolino Val Segnas, kjer smo zaradi preveč snega obrnili. Bili smo namreč brez krpelj, saj smo računali, da bo snega po celem tednu sonca in visokih temperatur manj. Pa nič hudega, na koncu smo zaokrožili po drugi poti nazaj in se tudi tako malo razmigali.

Zvečer smo se nato trudili z uničevanjem zalog hrane (samo delno uspešno), v soboto pa smo se poslovili in se odpravili vsak na svojo stran sveta. Kljub dolgemu dopustu zaradi praznikov je prehitro minilo, zato lahko rečem le še: do naslednjič!