Lepi jesenski dnevi še kar vztrajajo – in mi z njimi. Tokrat smo šli z Zoranom in Markom na Škrlatico, za malo popestritve po bližnjici preko južne stene; kot prava hribovska bližnjica nam je vzela precej več časa, kot če bi šli lepo okoli po poti. Smer Južni greben (IV-/III, 350 m) sem zdaj plezal že tretjič, ravno na vsakih 5 let. Glede na dolg dostop in sestop, oboje udobno po markirani poti, je tura skoraj bolj pohodna, vseeno pa vključuje tudi precej plezanja, ki je dokaj nezahtevno in slikovito, čeravno občasno malce neudobno v kakšnem ozkem kaminu. Predvsem je zanimivo, kako lahki prehodi se najdejo v navidez zelo monolitni in strmi steni.

S hojo smo začeli še v temi in med vzponom doživljali rojstvo dneva – črnino in mraz so kmalu nadomestile jesenske barve in toplo sonce. Sonca smo se ta dan res naužili, posebno na udobnih stojiščih v steni, da nam je bilo skoraj pretoplo. Prav hitri nismo bili, a čas nas ni preganjal, smer pa se vije med gladkimi stenami, trebuhi in stolpi, skozi kamnine in žlebove, da se zdi daljša kot 350 metrov. Ko smo končno izplezali, sledi še nekaj vzpona po markirani poti do vrha, kjer smo obsedeli ob veličastnih razgledih, saj je daleč naokoli višji zgolj Triglav. Sestop po poti ni enostaven, niti ne kratek, a vseeno je minil hitro, saj je okolje ves čas … no, kakršno pač je tam nad Vrati – čudovito.