Andermatt 7.-14.3.2020

V teh dneh (tednih?) prisilne osame je toliko lepše imeti sveže slike in spomine na kraje, kjer smo najraje. Tako kot lanskega marca, smo tudi letos teden dni preživeli v že dobro poznanem Andermattu, kjer je dovolj izbire za stare in mlade. Začelo se je dokaj običajno, čeprav so bile novice o koronavirusu že takrat vseprisotne, nato pa se je vsak dan le še stopnjevalo, tako da smo bili na koncu lahko srečni, da smo zadnji čas odšli domov – pa čeprav daleč naokoli, ker so vmes zaprli Italijo. Hkrati smo ujeli zadnji teden, verjetno letošnje sezone, da smo si sploh lahko privoščili smučarske počitnice. Tako smo bili, kljub nekoliko slabšemu vremenu in razmerah, zadovoljni s smučanjem in druženjem v objemu švicarskih gora.

Pod Tälligrat

Takoj v nedeljo smo izkoristili lepo – in predvsem mrzlo! – vreme. Z Andrejem in Davidom smo se zapeljali v Realp in sprva po dolgi dolini, mimo že precej zvoženega grebena Stotzigen Firsten, še naprej in končno strmeje navzgor na obsežna severna pobočja pod Tälligrat (2748 m) in Rottälligrat. Tudi tam je bilo sicer veliko ljudi, a na takšnih prostranstvih ni bilo občutka gneče – da o obilju pršiča ne govorim.

Že med vzponom se je pooblačilo, k sreči je bila vidljivost še vedno dobra. Zaključili smo sicer malo pod vrhom, nato pa odsmučali v zares odličnih razmerah naravnost navzdol po bolj direktni smeri in nižje dosegli cesto v dolini. Že lani sva bila tam z Nino, le da sva takrat zgoraj prečila v desno proti Rottällihornu. Terenov pa je tam neskončno, tako da se morda odpravimo tja tudi ob naslednjem obisku.

Gemsstock

V ponedeljek in torek je bilo slabo vreme, kar smo izkoristili za počivanje, sprehajanje, sankanje in druženje. Eno dopoldne sva šla z Davidom na Gemsstock (2961 m) in smučala po dolgih progah, kjer je bilo z vsako uro več pršiča. S 1500 metri višinske razlike je bilo že nekaj spustov dovolj za konkretno rekreacijo, kljub slabi vidljivosti, ki ni omogočala smučanja izven prog.

Po celodnevnem sneženju v torek, je bila v vasi prava zimska idila. Nato pa je zvečer začel dež, ki je padal celo noč – in to vsaj do 2500 m!? V sredo se je zjutraj zjasnilo, močno sonce z visokimi temperaturami in nočnim dežjem pa so poskrbeli za pravo katastrofo. Z Davidom sva se ponovno zapeljala na Gemsstock, kar sva kmalu obžalovala že zaradi gneče. Tik pod vrhom sva zapustila smučišče in se spustila po sosednji dolini Felsental. Gre za zelo dolg spust po lepih terenih, ki je bil v tokratnih razmerah precej naporen. Le v zgornjem delu je bil nekakšen težek pršič, nato obupna skorja, v spodnjem delu pa ogabna žlobudra, da megle sploh ne omenjam. Tako slabo že dolgo nisem smučal.

Kljub temu bi bilo škoda že zaključiti in tičati spodaj v megli, ko je bilo višje sonce. Zato sem šel nazaj gor in smučal v zgornjem delu, malo po progah, malo izven. Tereni so res lepi, prav tako okolje in razgledi, a smuka je bila večinoma slaba. Edina tolažba so bile letošnje polovične cene kart (dnevno 42 CHF), ki sem jih izkoristil že decembra v Disentisu (gre za povezano smučišče). Po drugi strani pa sem obakrat prišel do zaključka, da mi smučišča ne nudijo pravega zadovoljstva. Če bi šli na turo, bi bil namreč kljub slabi smuki lahko zadovoljen z izkoriščenim dnevom.

Piz Cavradi

V četrtek je vztrajalo sončno in vroče vreme, a hkrati so tudi razmere že postale skoraj povsem pomladanske. Z Andrejem in Davidom smo se s prvim vlakom zapeljali na Oberalppass, od koder se odpre pogled na cilj. Tisto enkratno severno pobočje je bilo po pričakovanjih splazeno, zato smo se držali rezervnega načrta.

Za začetek nekaj tresočega spusta po pomrznjenih prečkah do planine Milez, nato pa zložno po lepi dolini do Maighelshütte. Tam se nismo mogli upreti sveže pečeni piti in posedanju na sončni terasi, nato pa smo nadaljevali po strmem, a ravno prav zmehčanem južnem pobočju na Piz Cavradi (2613 m). Jaz sem bil tako v enem letu tu gor že tretjič – to se mi še v domačih hribih redko zgodi!

Tudi tokrat smo se spustili na severno stran vse do vasice Tschamut, 1000 metrov nižje. Za razliko od prejšnjih obiskov pa smo tokrat uporabili obvoz zgornje strmine, nižje pa sledili grebenu, ki v resnici prav tako ponuja zelo lep in dolg spust. Tudi razmere so bile prav v redu, z izjemo nekaj skorje v zgornjem delu. Še največji minus ture je bila zaprta edina gostila v vasi, kjer smo čakali na vlak, da smo se vrnili preko prelaza nazaj v Andermatt.

Na koncu je bilo torej smučanja in sonca nekoliko manj kot lansko leto, ampak važno je, da smo sploh vse skupaj izvedli in preživeli lep teden.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.