Lepa oktobrska nedelja na lepi pohodni turi nad Zajzero: obilo sonca, krasni razgledi in jesenske barve … dan za uživanje torej. Že s parkirišča je lep razgled, a za ogrevanje najprej vzpon skozi pisan gozd do koče Grego. Strmina se začne že po nekaj korakih in kmalu smo se slačili – ko smo pri koči stopili na sonce, nam je bilo že kar vroče. Po prečenju do sedla Rudni vrh sledi lagoden vzpon skozi prijeten in čedalje bolj redek gozd do bivaka Gemona v nekdanji vojaški kasarni na razglednem pobočju malo pod grebenom. Do vrha ni več daleč, le zgornji del je malce zoprn po zelo krušljivem vršnem pobočju.

Vpijanje sončnih žarkov in širnih razgledov, malica, mudilo se nam ni. Sestopili smo po jugovzhodnem grebenu, zgoraj je prav tako obupno krušljivo, nato pot kmalu preide v prijeten pohod po brezpotnem grebenu, ves čas ob rovih in bunkerjih (da ne omenjam pisanih macesnov in razgledov). Na robu gozda pri zadnjih ostankih vojaških objektov smo sledili skromni stezici prečno nazaj do znamenja pod bivakom. Pri povratku smo naredili še kratek ovinek mimo jezerca Il Laghetto, ki je v tej suši prej močvirje kot jezero. A pot nazaj do koče je prav prijetna, do doline pa tudi ni več daleč. In tudi v dolini je bilo še nadvse prijetno, zato smo si privoščili še malo posedanja na soncu in okusno kosilo. Brez pripomb.