Spet na eni zame lepših tur v Kamniških Alpah. Včasih se mi sicer zdi, da kar naprej hodim na iste ture, potem pa ugotovim, da sem nazadnje tu smučal pred celimi tremi leti… Skrajni čas torej, da preverim, če je še vedno tako lepo.

Zjutraj nisem preveč hitel in na parkirišču sem bil ob 8h – prvi. Snega je v dolini res malo, a temperatura je bila vendarle -2°C, v zatrepu še kakšno stopinjo nižje. Tako sem težko otovorjen zakorakal po kopni cesti in se ob pogledu naprej odločil, da zavijem proti Žrelu. Smučarsko uporaben sneg se začne šele nad ruševjem, kakšnih 200 metrov pod Žrelom. Prehod je kar ugoden, običajni zamet je majhen, snega pa je do vrha dovolj, da ni praskanja po skali.

V zgornjem nadstropju je drug svet. Snega je na Ledinah še dovolj, zjutraj je bil še zelo pomrznjen, tako da brez srenačev ne bi prišel daleč. Nad Žrelom sem sicer še nekaj časa nadaljeval kar peš mimo koče, nato pa na smučeh do Jezerskega sedla. Res lepo je pohajati po zasneženih Ledinah, s tišino za spremstvo, grozečo kuliso temačnih sten na desni in sijočimi pobočji na levi, kjer že med vzponom iščeš linije spusta. Ena sama osamljena smučina se je spuščala preko širnih pobočij in še dodatno hranila motivacijo, da sem bil na sedlu kot bi mignil.

Sneg je bil še preveč pomrznjen za smuko, tako ali tako sem imel drugačne načrte. Prečil sem do Ledinskega vrha in se peš povzpel do najvišje točke po razgled. Zgornja strmina je bila kot običajno že zgodaj ojužena, zato sem takoj in previdno odsmučal tistih 50 m nazaj do sedla. Po kratkem oddihu pa sem zavil na sever v lepo dolinico med Ledinskim vrhom, Babo in Storžkom. Smuka je bila odlična po še vedno suhem snegu, ki ga je resda malo preoblikoval veter in je že imel tanko skorjico, ki pa med smučanjem sploh ni motila. Tako sem uživaško zavijal preko zgornje strmine in nižje po širnih planjavah vse do dreves na terasi nad zeleno dolino Belske Kočne.

Ta užitek seveda ni bil zastonj in treba se je bilo povzpeti nazaj do sedla. Kljub vroči napovedi in žgočemu soncu je bila temperatura še prav prijetna, hkrati me je ves čas hladil rahel vetrič. Šele nazaj na Jezerskem sedlu mi je postalo zares vroče in kar hitro sem se pripravil na spust.

Okoli 13h sem odsmučal po že zmehčanem snegu. Za moj okus bi bila boljša malce bolj trda podlaga, a tudi tako se je lepo zavijalo do pod ledenika pod Skuto. Nižje so bile razmere bolj mešane do koče. Tam sem se odločil za spust proti lovski poti, saj sem se bal padajočega kamenja v Žrelu, poleg tega bi se komaj splačalo zaradi tistih 200 metrov smučanja spodaj. Od koče naravnost navzdol kakšnih smučarskih užitkov ni bilo, tako ali tako pa sem moral kmalu zaključiti in nadaljevati peš. Sestop ni bil ravno udoben, a brez posebnosti. Tam sem srečal še dva somišljenika, edina obiskovalca danes, poleg še dveh z Okrešlja. Spodaj je med ruševjem še toliko snega, da je dokaj udobno v pancarjih, za konec pa še skozi kopen gozd in po cesti. Pa ni tako težko malo pešačiti za dobro smuko v lepem okolju.