Malo Ponco obiščem na vsakih nekaj let, a do zdaj vedno v oktobru in vedno z italijanske strani. Tokrat pa za spremembo iz Planice in na sestopu s podaljškom po prečni poti do Tamarja, ki sem jo že večkrat opazoval z druge strani doline.

Postanek na Zelencih se mi zdi nekako logičen, saj je v jutranjem spokoju tam še posebno lepo. Iz Planice sem nato takoj za parkiriščem zavil v gozd in kmalu našel lepo uhojeno pot, ki se udobno vzpenja nad Belim potokom, višje preide v bolj redek gozd pod stenami Glave in končno doseže lepo krnico, iz katere ni več daleč do škrbine Vratica. Kratek spust na drugo stran in po znani poti na ta zapostavljen vrh, ki ni niti visok, niti prostoren, je pa zato lepo razgleden.

Po vrnitvi na slovensko stran, sem iz krnice zavil desno na sedelce, s katerega me je povabila stezica na vrh Glave. Do tja je prav blizu, a zaradi gozda ni širših razgledov. Nazaj do sedla in po sprva malce slabše uhojeni stezi, kjer so v pomoč možici in občasna oznaka poti PP. Kmalu pot postane bolj očitna, poteka skozi macesnov gozd, pod divjimi stenami Visoke Ponce in z razgledi tja čez dolino. Zlahka si predstavljam, da je v jesenskih barvah še bolj čudovito, zato se gotovo še vrnem.

Pot se postopoma spušča, vmes preči malce zoprno široko grapo, nadaljuje skozi gozd, kjer je občasno kar ozka in tudi izpostavljena, na koncu pa se strmo spusti po meliščih vse do pod izvira Nadiže. Tam je konec samote, a ob živahnem potočku vseeno idilično. Bolj odveč je le povratek po dolini do Planice, ampak cel krog je zares krasna tura.