Še en pomladni vikend v gorah. Če kaj, se letos res ne moremo pritoževati nad pomanjkanjem sonca. Zato velja izkoristiti vikende, čeravno je smučarija brez presežkov. Obe tokratni turi sem opravil že lansko sezono v boljših razmerah, a tudi letos je bilo lepo.

V soboto smo šli s Slavko in Džanijem na zahod v upanju na več sonca. Jutro je bilo še oblačno, a se je kmalu naredil prav krasen dan, da smo bili na planini že dobre volje, navkljub skromni snežni odeji. Nad planino je ogromna plazovina, višje pa je izgledalo prav obetavno in sonce je že lepo mehčalo podlago. Potem pa se je spet pooblačilo in zgornji del je bil pretrd. Smuči smo pustili na udobni polici pri veliki skali in nadaljevali z derezami do škrbine. Ker smo bili že napravljeni, sva šla s Slavi še do prvega vrha na desni pogledat razgled. Vsaj za hojo so bile razmere dobre.

Medtem sta do škrbine prišli še Brigita in Tina, da smo malo poklepetali in se odpravili navzdol. Zgornji del je bil pomrznjen in razrit, nižje je bilo potem čedalje bolje in tudi plazovini se je dalo brez težav ogniti. Od planine nas je čakal le še spust po cesti, kjer je že nekaj kopnin in smo s tremi snemanji smuči pridrsali do avta.

V nedeljo smo se Marko in dva Primoža odpravili na krajšo turo, tokrat na severno stran. Že prvi vtis v Podnu je precej bolj zimski, snega je na tej strani še dovolj. Skozi gozd in po dolgem pobočju vztrajno do sedla, kjer je bilo kljub soncu kar hladno zaradi vetra. Marko je obrnil že nižje, midva sva šla peš še do vrha Svačice, južna stran je praktično kopna.

Sonce obsije samo zgornji del pod sedlom, tam je bilo lepo omehčano, nižje pa trd, suh sneg in je šlo prav v redu. Spodaj malo veleslaloma med plazovinami, bob steza skozi gozd in zaključek po tekaški stezi do zadnjega travnika vse do Podnarja, kjer smo kratko turo vsaj malo podaljšali s pivom na sončni klopi.