Vrtaški vrh 14.11.2026

Po turobnem novembrskem tednu je prišla sončna sobota. Ker nisem bil na tekočem z razmerami v domačih hribih, sem si izbral preverjeno turo – morda pa v spodnjem delu ujamem še kak jesenski odtenek. Snega je nad okoli 1600 metri padlo bolj za vzorec, kljub temu so cesto v Vrata zaprli zaradi zimskih razmer. Pa nič ne de, sem imel nekaj sprehoda ob Bistrici – in samoto pri Peričniku. Že iz doline me je presenetil pogled na nepričakovano pisana pobočja: iz prejšnjih let ne pomnim takšnih barv sredi novembra!

Vzpon v prijetnem soncu in s pisanimi razgledi je bil tako izredno lep. Tista prvotna ideja, da bi sestopil po markirani poti skozi gozd se mi ni več zdela najbolj posrečena, čeprav bi me pripeljala naravnost na izhodišče. Zato sem namesto do Slemena zavil na bližji Vrtaški vrh, kjer tudi že dolgo nisem bil. Razgled je bil tudi tu zelo daljnosežen v očiščenem ozračju – le veter me je kar hitro pregnal. V vsakem primeru me je čakalo še nekaj hoje, saj sem se namesto proti izhodišču usmeril na drugo stran. Z Njivic vodi prečna pot ves čas na okoli 1700 metrih in je bogato obsijana s soncem, kar je idealno za macesne, ki so se razkazovali v zlatih barvah, kot da bi bili še v oktobru. Zdelo se mi je prav neverjetno, a pritoževal se nisem. Niti kasneje, ko sem si nakopal nekaj dodatnih kilometrov hoje po dolini nazaj. Na tako lep jesenski dan ni odveč nekaj truda za doživetje barvitih Julijcev.

Oddajte komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.