Mrzla in zimsko čudovita sobota je za nami, z Marušo in Nežico smo jo izkoristili za lepo turo takoj čez mejo. Ledena dolina, ki pozimi ne vidi sonca in izredno razgleden vrh, s katerega nas je kmalu pregnal strupen veter. Je že tako, da udobje in lepota pogosto nista prijatelja. Prav zato je vredno včasih nekaj truda in nelagodja, saj je nagrada lahko bolj bogata, kot jo zmorejo opisati besede…

Že pred leti sem napisal, da je Poldnik ali Kopa čudno zapostavljen vrh, ki pa je mene ob vsakem obisku navdušil – tako na tisti poznojesenski dan prvič, kot na zahtevni zimski turi iz Remšendola drugič. In, seveda, v včerajšni zimski idili.

Od zgornjega Mangartskega jezera smo nekaj časa stiskali zobe, ko pa se je pot začela strmo vzpenjati skozi gozd, smo se kmalu ogreli. Spodaj je snega bolj za vzorec, z višino pa kar lepo narašča. Tako smo se do vrha precej nagazili, k sreči je sneg povsod suh. Ponekod je bilo malce zoprno, saj se je prediralo do tal, kjer so nas spotikale skale in korenine, a nič hujšega. V zgornjem delu nas je čakal bolj zahteven vzpon v hudi strmini, ki smo ga z nekaj previdnosti in truda zmogli, za konec pa le še strmo gaženje med ruševjem do vrha.

Sicer smo računali, da se bo prej zjasnilo, pa se je okoli Mangarta zadrževal oblak. Kljub temu se nam je z vrha razprostrl naravnost enkraten razgled. Sestopili smo sprva bolj previdno, nižje je šlo potem zelo hitro in kmalu smo bili nazaj v senčni dolini, nad katero se dvigajo strašni velikani, ki te hkrati navdajo s strahospoštovanjem in veseljem nad lepotami naših gora. Tura, na katero se nedvomno še vrnem.