Kar neverjetno, da ta megla še kar vztraja!? Hkrati pa na drugi strani tudi še vztraja sonce in jesenske temperature… In ker je Kristina že pogrešala Julijce, sva šla to soboto na eno lepo razgledno turo.

Tokratni vrh ima kar dve imeni – Poldnik ali Kopa (2063m), zraven pa še italijansko in nemško! Manj znan vrh je sicer v celoti na italijanski strani, je pa edini v tem grebenu na katerega pripelje markirana pot – vse ostalo so divje in prepadne špice, nad vsemi pa ždi Mangart, ki se s svojo ogromno severno steno dviga nad Belopeškima (tudi Mangartskima ali Klanškima, ko smo že pri imenih!) jezeroma.

Štart v zgodnjem in ledenem jutru pri zgornjem jezeru, čez Jezersko planino, potem pa sva se hitro ogrela, saj je pot ves čas res konkretno strma. Seveda pa je z višino naraščala tudi temperatura in ko sva prišla na sonce je bilo že prav prijetno…

Po parih urah grizenja kolen sva bila na vrhu, tam pa se odpre razgled še na drugo stran – proti zahodnim Julijcem, skoraj celotnim Karnijcem in Visokim Turam daleč na obzorju… Nazaj pa po isti poti, možna je sicer krožna varianta, ampak bo počakala na kak drug (daljši) dan.

Pri jezeru je bilo dneva res hitro konec, vseeno pa je bil nek poseben čar ob vseh tistih ledenih umetninah narave…