Praznični teden smo, zdaj že tradicionalno, namenili smučanju in tako v stilu zaključili uspešno leto. Termin je bil znan, destinacijo pa smo začeli iskati šele decembra. Po poglobljenem študiju vremena, snežnih razmer in kart (da ne govorim o Google Earth) smo našli prost apartma v kraju Langwies, ki je bil povrhu prav nešvicarsko poceni.

Langwies leži 1370 m visoko v kantonu Graubünden v vzhodni Švici, ob obupno ovinkasti cesti, ki pelje iz mesta Chur do enega tipično mondenih smučarskih središč Arosa. Mislim, da je za turne smučarje prav Langwies najboljše izhodišče v dolini, čeprav v vasi razen majhne trgovine ni ničesar. Tudi nabor tur v okolici je kot nalašč za začetek sezone, ko so razmere običajno bolj negotove: spodaj gozdne ceste, višje pa obširne planote, po katerih so posejane planine in nad temi dokaj kopasti travnati vrhovi. Seveda je tudi več bolj strmih vrhov, ki poskrbijo za razgled.

Malce nas je presenetila relativna neobljudenost, saj smo bili na kakšnem vrhu celo prvi, ali pa je pred nami smučalo le nekaj predhodnikov. Pri vseh tistih širnih pobočjih, celem tednu sonca in svežega snega pravo razkošje! Očitno so ti kraji tudi za Švicarje nekoliko odročni…

Ekipo smo tokrat sestavljali Maruša, Džani, Mare in jaz. In očitno smo bili v preteklem letu vsi pridni, saj smo bili nagrajeni z enim najlepših smučarskih tednov, da bi si težko želeli kaj več.

23.12.2018: Aroser Weisshorn 2652 m

Prvi dan smo pričakovali oblačno vreme, a nas je zjutraj presenetilo sonce. Zato smo na hitro spremenili načrt in se zapeljali v Aroso na razgledno turo, da smo se orientirali in si ogledali cilje za prihodnje dni. V Arosi je poleg smučišč tudi cela vrsta pohodnih poti, ki so prav tako ratrakirane, tako da nihče ne hodi po progah kot je to pogosto v Avstriji.

Mi smo s poti že kmalu skrenili po bližnjici in opazovali črne oblake, ki so se hitro bližali. Višje smo dosegli greben pod Brüggerhornom že v megli in v sneženju nadaljevali do vrha Weisshorna, kamor pripelje gondola. Tako smo se lahko pripravili na smuko na toplem, odsmučali pa smo seveda kar po progi, ki je bila v takem vremenu skoraj prazna. Za prvo turo v sezoni prav v redu.

Poleg tega je bila to za Džanija prva tura na smučeh dobro leto po nesreči. Na vzponu je šlo brez težav, le zavoji na trdi progi so šli bolj počasi. No, v naslednjih dneh je lahko tudi on užival v bolj mehki vožnji po svežem snegu. Džani vedno znova preseneča, saj smo bili ostali precej v dvomih, da bo že smučal. Če pomislim, kako sem bil sam utrujen po celem tednu smučanja, lahko rečem le bravo Džani!

24.12.2018: Mederger Alp cca 2000 m

Napovedano je bilo obilno sneženje, na koncu pa je celo noč padal – dež!? Šele zjutraj je ta na hitro prešel v sneg in v le nekaj urah ga je v Langwiesu zapadlo skoraj 30 cm. V resnici je bilo to še bolje, saj bi bilo drugače novega snega preveč, tako pa smo imeli do konca tedna odlične razmere.

Sredi dneva smo se začeli odpravljati, ko je naenkrat sneženje ponehalo in se je kmalu tudi delno zjasnilo. Zapeljali smo se kakšna 2 km do zaselka Sonnenrüti in od tam zagazili po gozdni cesti do planine Medergen, ki leži na širokem platoju pod bolj strmimi vrhovi. Hoja v sveže zasneženem gozdu je bila prav prijetna v zimski tišini in samoti, zaključili pa smo na nekem robu. Smuka ni bila nič posebnega, zgoraj je bilo snega preveč za tisto blago naklonino, nižje smo šli večidel po cesti. Vseeno dobro izkoriščeno popoldne pred božično večerjo z jelenčkom iz Pockhorna.

25.12.2018: Mattjisch Horn 2460 m

Sledilo je obdobje lepega vremena, kar smo dodobra izkoristili. Za prvo pravo turo smo si izbrali hišni vrh Langwiesa in to smo vzeli zelo dobesedno – na smučeh smo šli namreč kar od vrat apartmaja!

Zaradi odjuge v tednu prej je bilo v gozdu premalo podlage za sproščeno smuko, k sreči so povsod speljane gozdne ceste do planin, ki ležijo nad okoli 1800 m. Povrhu so vse te ceste tudi ratrakirane za pohodnike in sankače, na planinah pa so pogosto odprte gostilne.

Na vrhu našega travnika nas je pozdravilo sonce in vse ostalo je bilo le še uživaško vzpenjanje v zimski pokrajini. Kmalu smo dosegli cesto in po njej do planine Pirigen, nad njo pa po belih prostranstvih do grebena in po njem na razgledni vrh. Pri nas pač ne doživiš, da bi bile vse naokoli visoke gore do obzorja…

Le nekaj predhodnikov je smučalo pred nami, tako da smo se zakadili navzdol v svežem pršiču. Nato pa zgornji del ponovili še enkrat, saj je bilo prostora za nove zavoje še dovolj. Od planine navzdol smuk po cesti in po domačem travniku do vrat. Težko bi bilo bolje. Tako smo vsaj mislili takrat.

Jaz sem se zvečer zapeljal do Arose na obisk k Andreju, Nini in Reneju, ki so za nekaj dni prišli na izlet, tako da smo izkoristili priložnost, ko sem bil že v Švici.

26.12.2018: Cunggel 2412 m in Ratoser Stein 2473 m

Nekaj kilometrov nižje v dolini je nad krajem St. Peter manjše smučišče, dejansko le stara dvosedežnica in zgoraj sidra. Smučišče za lokalce, ki sicer omogoča hiter dostop do zanimivih terenov, kar pa očitno le redki izkoristijo.

Mi smo se od parkirišča usmerili desno po cesti stran od smučišča in višje spet dosegli planoto. Do vrha Cunggel smo udobno sledili gazi predhodnikov, za navzdol pa smo imeli spet na voljo še obilo nezvoženega. Ker smo že med vzponom na stranski vzpetini opazili osamljeno smučino, smo z vrha smučali naravnost proti jugu in nižje dosegli tisto neobljudeno pobočje, ki je bilo naravnost idealno za vriskanje med zavoji.

Seveda smo se takoj odločili za ponoven vzpon, Maruša in Džani nazaj na ta stranski vrh, z Maretom pa sva se med hojo preusmerila in sva prečila daleč daleč v levo preko navidez neskončne planote, da sva se počutila, kot da sva sama sredi cele Švice. Višje sva dosegla greben in po njem nadaljevala preko vrha Dängelstöck (2360 m) vse do Ratoser Stein. Greben je na trenutke kar ozek, a ves čas prehoden na smučeh, da je bilo pohajanje tam visoko zgoraj naravnost enkratno. Lep vrh sva tako dosegla iskreno srečna nad tem dosežkom. Takšni dnevi so nagrada za vsa leta truda, nabiranja znanja in izkušenj, ki te pripeljejo do teh doživetij.

Z vrha sva odsmučala kratek čas po grebenu nazaj, nato pa po krasnem pobočju naravnost do smučišča. Tam sva ugotovila, da bo najbolje kar po progi, saj sva tako prismučala vse do izhodišča in se izognila cesti skozi gozd. Spotoma sva pobrala še Marušo in Džanija, ki sta medtem po eni od cest prismučala v sosednjo vas Peist.

27.12.2018: Parpaner Schwartzhorn 2682 m

Ponovno smo se zapeljali v Aroso in po poti Heidi und Gigi Weg do vrha smučišča Hörnli na 2511 m. Seveda bi se do tja lahko zapeljali z gondolo, ampak na tak lep dan je tudi hoja po ratrakirani poti nedaleč od smučišča boljša izbira.

Od tam pelje povezovalna gondola do sosednjega grebena in na drugo stran na smučišče Lenzerheide, vmes pa leži malce skrita dolina, nad katero je nekaj zanimivih vrhov. Mi smo si izbrali najvišjega, ki se na ogled postavi z vrha smučišča. In kljub temu smo začudeni videli, da v zadnjih treh dneh še nihče ni bil na vrhu.

Najprej smo odsmučali v senčno dolino po krasnem pršiču kakšnih 300 m nižje, nato pa ponovno navzgor. Le en smučar se je s strani Lenzerheideja povzpel do rame v grebenu in odsmučal na drugo stran. Mi smo tako sami dosegli vrh in tam nekaj časa uživali v razgledih. V zgornjem delu je bil sneg že delno predelan in bolj južen, ampak je vseeno omogočal uživaško zavijanje po lepem pobočju. Nižje smo prešli v senco in po pršiču se je zdelo, da smučamo po zraku.

Seveda je bilo treba priti spet nazaj na Hörnli, do kamor smo hitro zgazili. Nazaj v Aroso smo nato odsmučali po smučišču, ki je bilo že v senci, zgoraj je bila kar gneča. Ampak to nam ni pokvarilo vtisa lepe ture. V mestu smo se spet dobili z Andrejem, nato pa po vseh ovinkih v Langwies.

28.12.2018: Arosa

Jutro je bilo oblačno, in čeprav se je popoldne precej zjasnilo, smo bili vsi veseli izgovora za dan počitka. Sploh ker smo se hkrati že odločili, da za en dan podaljšamo dopust. Zapeljali smo se v Aroso in se sprehajali po lepo urejenem mestu, jaz sem se še enkrat dobil z Andrejem, Nino in Renejem, preden so odšli nazaj v Zürich. Lepo je kakšen dan početi nič.

29.12.2018: Stelli 2621 m

V soboto smo zjutraj spakirali in zapustili apartma, ampak bilo bi škoda že oditi proti domu, saj nas je vabil še en sončen dan pred poslabšanjem vremena. Iz Langwiesa se odcepi stranska dolina Sapün, ki pozimi ne dočaka sonca. Počasi smo se vzpenjali po cesti na dnu doline, v mrzli senci in višje strupenem vetru. Vsaj zimsko vzdušje in simpatična vasica Dörfji so popestrili pot.

Nad kočo Heimeli smo se končno dvignili do zatrepa po visokimi stenami. Od tam ni daleč do sedla Strelapass, s katerega bi se lahko spustili v Davos na kavo. Nam je bolj dišal čaj iz nahrbtnika in smo se usmerili levo na južna pobočja. Tam smo končno prišli iz sence in svet se je v trenutku spremenil, ko so nam milijarde belih kristalov mežikale v soncu.

Z vrhov Stelli in Zenjiflue se spuščajo širna južna pobočja, ki turnemu smučarju že ob pogledu pospešijo utrip. In, neverjetno, tudi tu, pet sončnih dni po sneženju, je bilo še veliko nezvoženih strmin! A ob vsem tem soncu in relativno visokih temperaturah je bila tam že skorja. Mi smo imeli tako ali tako drugačen načrt.

Do vrha smo se udobno povzpeli ob čedalje širših razgledih, žal nas je z vrha hitro pregnal močan veter. Vseeno smo se še zadnjič razgledali po presmučanih vrhovih in vseh neštetih drugih v okolici. Odsmučali smo sprva po grebenu do sedla in od tam na sever, kjer je bilo prav tako le kakšnih 4-5 smučin. Zgoraj je veter ustvaril nekaj mehke klože, nižje se je pod nami odprla dolga dolina polna pršiča. Smučarsko ena lepših tur.

Na dnu smo spet prišli do sončne planine, prečkali potok in se povzpeli nekaj metrov do prve hiše s klopco, kjer smo še nekaj časa sedeli pred spustom v dolino. Od planine smo se spet zapeljali do cesti, ki nas je dostavila nazaj v Langwies. Popoln zaključek čudovitega tedna!

Dan je šel h koncu, nas je čakala še vožnja do Chura in v Avstrijo do Bregenza, kjer smo prespali in si tako skrajšali vožnjo v nedeljo, ko smo se odpeljali že v dežju. Včasih se takole vse izide še lepše kot si želimo. Dobro smo preučili možnosti, dobro smo se odločili, imeli smo srečo z vremenom in nenazadnje – bili smo prava družba, da smo to tudi izkoristili. Do naslednjič torej!