Zadnje čase sem hodil na same že poznane in preverjene ture, zato sem si zaželel spet malo raziskovanja novih krajev! Na Poldniku oz. Kopi (Picco di Mezzodi, 2063m) sem enkrat sicer že bil, ampak tokrat sem se ga lotil z druge strani. Ta enkraten razglednik je čudno zapostavljen, kljub temu, da nanj vodita dve markirani poti in je hkrati edini tako dostopen v celotnem grebenu, polnemu ostrih špic in divjih sten.

Izhodišče je v dolini Remšendol (Valromana), malo pod vasico Koprivnik (Ortigara). Najprej gre kar nekaj časa po dnu doline, po cesti, ki se skorajda nič ne vzpenja, a razgledi poskrbijo, da vseeno hitro mine. V zatrepu pa sem se usmeril na pot št. 519, ki se končno začne vzpenjati proti Moriški krnici. Že kmalu so se pri lovski opazovalnici končale še tiste redke stopinje, tako da je bilo konec udobnega sledenja poti. Kljub temu kakšnih težav z orientacijo ni, le gaženje je bilo čedalje globlje, čeprav je snega malo.

Nad gozdom se je počasi nehalo predirati in z derezami na nogah sem hitro nadoknadil. Po grapi sem bil kmalu na Rateški škrbini (Forc. di Ratece, 1851m), kjer se odpre lep pogled na drugo stran – in pa proti cilju, ki je še kar daleč. Sledi razgledno prečenje po oz. pod grebenom. Razmere so bile prav vse mogoče in na splošno kar zoprne in naporne. No, ampak na grebenu me je končno pozdravilo sonce in s takimi širnimi pogledi vse naokoli je bilo vse lažje! 😉

Tik pod vrhom sem se priključil poti, ki pripelje od Belopeških oz. Mangartskih jezer in je bila že shojena, čeprav jih tudi tu ni veliko hodilo. Tako sem končno prišel do vrha, kjer spet stoji nov križ. Razgled z vrha je res vrhunski, hkrati pa sem bil še na varnem pred oblaki, ki so se medtem že začeli dvigati in požirati grebene in vrhove…

Spustil sem se na drugo stran po poti št. 515. Prednost te poti je ekspresen spust, problem pač – napačna dolina! 😉 Res hitro sem prišel do sedla Colrotondo (1400m), tam pa sem se usmeril na pot št. 514, ki se še kar precej vleče prečno proti zahodu. Tam me je presenetila precejšna količina snega, tako da me je spet čakalo nekaj gaženja – pot se povrhu celo malo vzpenja! No, pa tudi to sem oddelal, potem pa sledi še rahlo razvlečen spust po kolovozih in gozdnih vlakah vse do Koprivnika, od tam pa še kratek čas po cesti do izhodišča.

Kar trdo prigaran vrh. Ampak ni težko na tak lep dan v tako čudovitem okolju, neizmerni tišini in neokrnjeni zimski pokrajini!