Čeprav smo šele sredi marca, je že skoraj skrajni čas za (pozno)pomladanske ture. Pritoževanje sicer ne pomaga, bolje je izkoristiti priložnosti, ko se ponuja lep dan in ugodna smuka. Cesta v Vrata je kopna vse do odcepa za Cmir. No, v bistvu je kopno tudi vse okoli … Tako smo nosili smuči vse do roba gozda, ob poti je videti zgolj kakšno osamljeno krpico snega. Na robu gozda se zadeve v trenutku spremenijo in od tam smo vse do vrha nadaljevali na smučeh. Na spodnja melišča ta čas sonce še ne posije, zato je bil sneg pomrznjen tudi ob povratku, za prvim robom je bilo nato večinoma mehko in bolj udobno.

Vzpon je kar dolg, vendar v lepem ambientu ne dolgovezen. Tudi senca je bila blagodejna, da nas ni poleg visokih temperatur pregrevalo še sonce. Preko zadnje strmine pod Begunjskimi vratci je snega dokaj malo in nekoliko bolj naporno, zato pa smo si na sedlu privoščili dolg počitek s posedanjem na toplem soncu. Begunjski vrh je zgoraj že kopen, pod Ržjo ni bilo videti mikavno, zato smo se za zaključek povzpeli na bližnjo Visoko Vrbanovo špico – razgled je bil seveda odličen.

Z vrha smo odsmučali malce bolj previdno, saj je snega zelo malo, nato preko strmine v iskanju prehodov presenetljivo v redu do krnice, kjer smo našli nekaj mehkih zavojev in prečno do roba. Spustili smo se desno pod stenami, ves čas v neke vrste pršiču. Spodaj prečno levo in po še vedno pomrznjeni senčni strmini vse do gozda. Med prvimi drevesi je smuke konec, a do ceste ni veliko hoje po udobni poti. Na koncu torej vsekakor nad pričakovanji in nad letošnjo sezono še ne bomo obupali. Saj smo šli že naslednji dan spet v Poden, kjer je snega še za nekaj časa dovolj (precej več kot na primer v Vratih) in tudi smuka v lepo zmehčanem snegu je bila prav super. Da ne govorim o sončni terasi pri Podnarju …