Pomlad nezadržno prihaja in ptičkom se meša. V hribih kljub temu še vztraja zima in to velja izkoristiti, ker je sneg očitno vse bolj omejena dobrina. Verjetno je tudi zato pri nas zadnje tedne veliko Avstrijcev in drugih, saj je drugod v Alpah letos precejšnja suša.

No, v soboto smo se sicer odpravili na avstrijsko stran Karavank, iz Roža v Rute, kjer smo komaj še našli prostor za naš avto na koncu splužene ceste. Ogrevanje torej po cesti vse do obsežne krnice med Stolom in Vajnežem. V Janeževem žlebu je kar mrgolelo ljudi, zato smo obrnili v desno na sončna pobočja Široke riže pod Vajnežem. Vzpon je bil udoben in v marčevskem soncu kar vroč vse do vstopa v žleb, kjer je snega že kritično malo. Tam smo šli peš in hitro dosegli greben, do vrha nato le še kratek vzpon spet na smučeh.

Žal se je ravno takrat pripeljal oblak in lepo zmehčan sneg je takoj začel zmrzovati. Z vrha trdo, tudi skozi žleb bolj previdno, nižje je bilo nato vendarle bolje in do dna krnice čisto solidna smuka. Do ceste zelo trdo, po lepo utrjeni cesti pa ekspresno vse do avta.

V nedeljo sem šel malce bolj pozno na sončno turo na Vršič, ki je bil dodobra zaparkiran. Bilo je še bolj vroče kot v soboto, vzpon je bil prav tako udoben in do škrbine sem prišel na smučeh. Greben je kopen, zato kratek čas peš in kmalu spet na smučeh prečno pod Veliko Mojstrovko. Zaključil sem na grebenu proti Srednji Mojstrovki in odsmučal naravnost navzdol proti Drevesnici. Spust večinoma prav super v lepo zmehčanem, med ruševjem sem pripeljal vse do začetka prečne poti skozi gozd. Tam sem šel nekaj minut peš, nato pa spet na smuči in nazaj na Vršič. Klasika, ki redko razočara.