Izlet v Dolomite je vedno dobra ideja, zato sem se z veseljem pridružil Zoranu in Oliverju pri vzponu na Antelao (3264 m) – mogočno piramido, ki se lepo vidi tudi iz Julijcev. Dolomiti so znani po strmih in kompaktnih stenah, po lepo urejenih feratah in gondolah na številne vrhove. Hkrati pa je tam cela vrsta bolj odročnih vrhov, na katere ne vodijo urejene poti. Eden takšnih je drugi najvišji, ki je dostopen po delno označeni, a nezavarovani poti. Vzpon večinoma ni pretirano zahteven, vendar je zgornji del pogosto izpostavljen, krušljiv in ima tudi nekaj krajših plezalnih vložkov. Če upoštevamo še zelo dolg dostop iz doline (skoraj 2200 metrov vzpona), gre vsekakor za zelo resno visokogorsko turo.

V soboto smo šli na izlet v Cortino, zvečer pa v bližnji San Vito, kjer smo prespali. Izhodišče je na dnu lokalnega smučišča tik nad vasjo (cca 1150 m). Prvi del vzpona po servisni cesti do vrha smučišča ni ravno zanimiv, zato smo ga opravili še v trdi temi, nato pa nadaljevali po udobni poti do sedla Forcella Piccola (2120 m), kjer se je zdanilo. Kratek spanec, naporen vzpon v temi in mrazu – kaj mi je tega treba? No, ko se ob rojstvu dneva znajdeš visoko v osrčju Dolomitov, so takšni pomisleki v hipu pozabljeni. Takšnih prizorov pač ni moč doživeti brez nekaj truda – in prav je tako.

Nad sedlom je konec udobne hoje in čakal nas je vzpon po melišču do pod sten, nato pa po ozkih in izpostavljenih prehodih do vršnega pobočja, imenovanega Le laste. Po ploščah je do vrha še zelo daleč, strmina je dokaj enakomerna, hoja pa občasno naporna zaradi grušča, ki terja previden korak – posebno pri sestopu. Prave poti tu ni, možnih je več variant in večkrat smo se morali odločati kateremu možicu ali občasni oznaki bi sledili. Za popestritev je vmes treba preplezati nekaj kratkih skokov (I-II); posebno vršni del je bolj strm – in ima prav tako več možnih variant vzpona, nobena ni ravno optimalna.

Z vrha se vidi vse (!), impresivnosti razgledov se ne bom niti trudil opisovati. Kljub temu se nismo preveč obotavljali, saj nas je čakal še dolg sestop. Zgoraj previdno, po ploščah je šlo lažje kot smo pričakovali med vzponom in sčasoma smo dosegli pot na sedlu. Še spust do smučišča in po bližnjici na izhodišče, do koder smo se že dobro pogreli po pravem jesenskem mrazu zgoraj. Dobro izkoriščen kratek izlet torej.