Dolino Belega potoka kar redno obiskujem in spet je prišel čas za odkrivanje še nepoznanih poti v tem simpatičnem kotičku Zahodnih Julijcev. Glede na idealno jesensko vreme sem krožni turi seveda moral dodati nek vrh in Trbiška Krniška špica je bila nekako najbolj ob poti. Tam gor sem že bil – skoraj natanko 15 let nazaj, kar je bila hkrati tudi prva objava na takrat ustvarjenem blogu. V vmesnem času se je nabralo že lepo število objav, novih idej in ciljev pa zlepa ne bo zmanjkalo tudi v bodoče. Takšna je bila tudi tokratna tura: zanimiva, pestra in kar dolga. Čeprav danes ne divjam več po hribih tako kot pred 15 leti, je izvedba kvečjemu bolj učinkovita in je torej več prostora za uživanje.
Začel sem torej po dolini navzgor, spodaj ob glasno žuborečem potoku do koče Brunner, višje pa v čedalje bolj odprtem svetu pod stenami in špicami teh “manj pomembnih” vrhov. Od bivaka sem nadaljeval levo do Zgornje škrbine Belega potoka, kjer se začne Pot stoletnice (ferata je bila prvotno zgrajena leta 1983 ob stoti obletnici CAI Gorizia). Speljana je preko grebena Malih Belih špic; ne posebno zahtevna, niti dolga, a prav prijetna ob lepih razgledih. Na koncu se spusti skozi tunel iz časov Velike vojne in izstopi na Krniški škrbini.
Tik nad škrbino se dviga najvišji vrh nad dolino, do tja je vzpon zahtevnejši, označen z možici in občasnimi, zbledelimi rdečimi pikami. S škrbine rahlo navzdol, nato po neizraziti gruščnati polici do grape in po skalah na levi strani, kjer je potrebno pozorno iskati prehode. Višje se grapa razširi in položi, možici pa že kmalu povabijo desno ven po polici in v strm žleb, ki pripelje na zelo prostoren vrh. Širni razgledi kar kličejo po posedanju.
Do škrbine previdno po isti smeri, nato pa po sprva zoprni poti na drugo stran in nižje do koče Corsi, ki stoji na razglednem balkonu pod Višem. Enkrat smo tam prespali pred vzponom na Beljaški stolp, zdaj pa žalostno sameva in propada. Od koče sem nadaljeval po Poti saškega kralja, ki preči pod stenami in grapami skupine Visoke Bele špice, vse do koče Brunner. Zadnji saški kralj Friderik Avgust III. je imel namreč tam lovsko kočo in je dal nadelati pot, ki je danes zavarovana in trenutno urejena. Ker preči številne podrte grape, je pogosto izpostavljena poškodbam in uničenju, zato prehodnost ni vedno samoumevna.
Prvi del poti sicer ni zahteven, odpirajo se lepi pogledi proti jugozahodu. Čez čas doseže gozd in za ostanki zidanih koč preide v udobno mulatjero. Tam bi lahko sestopil v dolino po poti št. 650, vendar sem nadaljeval še kar dolgo prečenje. S tem sem si podaljšal hojo za vsaj uro in pol, kar pa je na tako lep dan kvečjemu prednost. Že kmalu me je sicer čakal manj prijeten del poti preko strmih peščenih pobočij, nato skozi redek gozd, dokler se ne obrne proti severu, že nazaj nad dolino Belega potoka. Izhodišče je videti prav blizu, a pot se nadaljuje še daleč v notranjost, pod previsi, preko več grap in celo po skobah preko stene nad nedavnim podorom. Končno se izteče v gozd in kmalu doseže kočo Brunner. Sledi le še povratek po isti poti, kjer je ves čas pri roki osvežilni potok. Še ena čudovita tura v tej lepi dolinici torej.
