Odkar je pomlad, kar redno sneži in v zadnjih tednih smo večkrat smučali v pršiču kot bi bilo razumno pričakovati. Tudi na velikonočni ponedeljek so bili še najbolj pomladni potica in pirhi za malico. No, aprilski pršič je vseeno kratkožive narave, saj močno sonce hitro spreminja razmere. Križ se je izkazal za dobro izbiro, čeprav so bile razmere malce zmešane – kot vreme zadnje čase.

Zjutraj je bilo na vzponu skozi gozd nekaj zimskega okrasja, ki je že čez nekaj ur izpuhtelo – pot je povsem kopna vse do pod potoka, kjer ga je še dovolj, da se prismuča do standardnega mesta. Čez prvo strmino peš, nato končno na smučeh v vedno lepši svet pod Stenarjem in na planjave pod Križem. Novega snega je bilo kar precej (gotovo 20 cm) in že med hojo se nam je smejalo ob mislih na spust.

Kljub udobnemu vzponu smo s smučmi zaključili na grebenu malo pod sedlom, saj je bilo pod novim snegom ledeno. Z Zoranom sva nadaljevala peš z derezami proti vrhu, jeklenica je bila zunaj, nato pa sva na predvrhu obrnila, saj so bili zadnji metri proti vrhu v novem snegu videti neugodni.

Vrnila sva se do smuči in najprej po delno spihanem grebenu, potem pa v nekoliko ojuženem snegu uživaško navzdol. V senčni dolini za Stenarjem je bil čisto pravi pršič, nižje nato bolj moker sneg, ki je terjal več truda, vendar sva prav lepo pripeljala do travnika nad gozdom. Še nekaj hoje do doline, kamor je medtem vendarle prišla pomlad. Kot kaže, le začasno …