Po skoraj natanko enem letu od Arrabe smo se v skoraj enaki, žal rahlo okrnjeni zasedbi 3 alpincev in 3 turašev, odpravili v, če zanemarimo tistih nekaj hribov in dolin vmes, skoraj sosednji kraj, to je St. Vigil in Enneberg/San Vigilio di Marebbe, sicer del območja smučišča Kronplatz. Tudi letos snega ni bilo v izobilju, vseeno smo tudi letos dobro izkoristili štiri dni – če ne drugega, za trening pred, upamo, dolgo sezono.

Četrtek: Runseck 2144 m

Glede na razmere sva se z Jerotom odločila za pot ob Zilji, ki je sicer krajša, a počasnejša. Namen je bil seveda spotoma opraviti turo v zgornjem toku Zilje, to je iz Lesne doline (Lesachtal), kjer je praviloma več snega kot v širši okolici. Predvidevanje se je izkazalo za pravilno, saj je visoko ležeča dolina stisnjena med Lienške Dolomite na severu in severozahodni del Karnijcev na jugu. Izbire smučarskih tur je torej na pretek, vzdušje pa je bilo že v dolini pravo zimsko.

Odločila sva se za vzpon na Runseck, izhodišče je vasica Nostra na okoli 1100 m (prav tam smo poleti prikolesarili z Wolayersee). Hodila sva večinoma po gozdni cesti, ki vodi visoko do planine Nostraalm, in občasnih bližnjicah, dokler nisva končno prišla iz gozda. V vmesnem času se je z zahoda čez nebo navlekla težka sivina, ki je obetala nove padavine. Vzpona ni bilo več veliko, zaključila pa sva kakšnih 50 metrov pod vrhom, saj je ta bolj strm in skalnat, snega pa premalo.

Smuka zgoraj prav v redu, čeravno skoraj premalo strma, nato po lepi pršičasti poseki, spodaj pa bolj kot ne po cesti in po zadnjem travniku do avta. Zaključila sva torej zadovoljna s turo, ki pa sicer ni nič res posebnega. Čakalo naju je še nekaj vožnje do apartmaja, tik za nama je prišlo sneženje, tako da se je prvi dan zaključil zelo obetavno.

Petek in sobota: Kronplatz

Do jutra je zapadlo nekaj snega, sredi dneva pa se je obilno sneženje nadaljevalo spet do večera. Zato smo šli vsi skupaj na smučišče, saj je bilo že na progah iz ure v uro več celca. Za nabiranje kondicije super. Tudi v soboto smo šli na smučišče, ki se je kopalo v soncu, medtem ko so bile doline potopljene pod oblaki. Ledeno mrzel zrak je poskrbel za pravo zimsko vzdušje z izredno čistimi razgledi – in pa seveda za odličen pršič ob progah. Sicer je v teh hribih manj stare podlage, tako da je bilo treba previdno, kljub temu smo se naužili pršiča, ker se je večina drugih očitno držala (seveda odličnih) prog.

Nedelja: Öfenspitze 2334 m

Tako kot prvi dan, smo se odločili za turo tudi ob poti domov. V širši okolici Kronplatza je sicer veliko zanimivih tur, a bo treba očitno priti spomladi v boljših razmerah. Tokrat pa smo se spet zapeljali na avstrijsko stran in proti Lesachtalu, kjer smo v zaselku Rauchenbach (1515 m), navdušeni nad globoko zimskim okoljem, parkirali tik ob glavni cesti.

Po pravljično sončnem začetku po gozdni cesti smo kmalu prešli na severna pobočja in sledili udobni smučini, ki se je dokaj strmo vzpenjala skozi gozd. Skorajda ves vzpon je potekal v senci, da je mraz kar pritiskal z vseh strani. Približno na polovici poti smo prišli iz gozda, razgledi so rasli, okoli nas pa so se odpirala redko zvožena pobočja. Šele tik pod vrhom smo spet dočakali sonce, da smo si privoščili kratko malico, a prav ogreli se nismo. Zato smo se kar hitro pripravili in odsmučali v globokem pršiču do gozda. V gozdu je bilo snega še vedno premalo za brezskrbno smuko, kljub temu smo brez težav dosegli cesto v spodnjem delu in po njej do izhodišča. Ravno prav za krajšo turo ob poti, le podaljšani vikend je bil prekratek.