Dolomiti ski opening 16.-19.12.2021

Letos smo se ponovno odpravili na otvoritev smučarske sezone, štirje alpinci in trije turaši (nam to seveda ni bil začetek sezone, a saj itak ne gre za to). Tokrat smo šli po šestih letih spet v Arabbo in tam preživeli štiri sončne dni v najboljši družbi. Arabba ni ravno izbira za turno smučanje, saj je večina smučarskih terenov že zasedena s smučišči, seveda pa so prav smučišča tu vredna vse hvale.

Podobno kot pri nas si tudi tam nismo obetali posebno dobrih razmer, poleg tega je v Dolomitih manj snega kot v naših hribih. Kljub temu smo bili pozitivno presenečeni, predvsem pa smo imeli štiri dni sonca, kar je v Dolomitih samo po sebi zagotovilo uspešnega dopusta.

Četrtek: Sillian

Z Blažem in Jerotom smo si zamislili eno turo ob poti, a se načrt ni čisto izšel. Že zjutraj smo imeli malo zamude, nato pa nam je nekaj kilometrov pred Sillianom spustila guma. Sicer smo relativno hitro rešili zaplet, a dnevi so kratki in časa za turo je zmanjkalo. Rešitev se je ponudila takoj zraven vulkanizerja v obliki smučišča, ki je bilo še zaprto, a že pripravljeno na otvoritev v soboto. Dolino je že zagrnila senca, mi pa smo zagrizli po in ob progi kar visoko nad mestom. Od spodaj ni videti, a smučišče je zgoraj precej obsežno, iz Silliana na 1100 m vse do vrha Thurntaler na 2408 m. Seveda nismo prišli do vrha, vseeno smo bili zadovoljni z rekreacijo pred nadaljnjo vožnjo do Arabbe.

Petek: Sief 2424m

Kot rečeno, v okolici Arabbe ni veliko možnosti turnega smučanja, najbolj zanimiv cilj je vrh Sief. Nekaj kilometrov proti vzhodu, nato pa v vasico Corte, kjer smo parkirali na odcepu gozdne ceste, okoli 1700 m visoko. Iz doline smo gledali jugozahodna pobočja, ki so bila videti precej borno zasnežena, da smo se odpravili kar malce brez prave motivacije. No, cesta je bila lepo zasnežena in nas je kmalu povedla na severozahodna pobočja, kjer je bilo vzdušje precej bolj zimsko.

Višje smo dosegli planino, ki se razteza po širnih planjavah med redkim macesnovim gozdom. Nad planino se na levi dvigajo stene, na desni pa greben, ki vodi do našega cilja in še naprej na sosednji vrh Col di Lana (2452 m), ki je za smučanje nekoliko strm. V popolni samoti in tišini smo v loku dosegli sedlo ter po grebenu med jarki iz vojnih časov na razgleden vrh.

Močan veter na grebenu nas je hitro pregnal do najvišje hiše na planini, kjer smo pomalicali. Na grebenu je bilo trdo in spihano, a ne ledeno in povsem solidno. Takoj ko smo se spustili z grebena, pa nas je čakal zgoraj mestoma napihan in rahlo skorjast sneg, v gozdu še pršič, preko idiličnih položnih pobočij in skozi redek gozd do ceste ter po njej nazaj do izhodišča. Skratka, prav lepa tura s presenetljivo dobro smuko.

Sobota: Sellaronda

Ta dan smo se vsi skupaj odpravili na smučišča. Opravili smo klasičen krog okoli masiva Selle, ki je bolj potovalen kot smučarski, vendar vedno navduši. V tako čudovitem vremenu in dobri družbi seveda še toliko bolj.

Nedelja: Sextner Stein 2539 m

Tudi zadnji dan smo si zamislili turo ob poti, ta se je izkazala za odlično izbiro. Zjutraj nekaj vožnje v Sexten in naprej v dolino Fichleintal / Val Fiscalina, kjer smo parkirali pri hotelu Dolomitenhof na 1450 m. Ker smo tja prispeli šele sredi dopoldneva, je med visokimi stenami ravno posijalo sonce in še polepšalo vtis že tako idilične doline. Prvi del ture poteka skoraj po ravnem do koče Talschlusshütte / Rifugio Fondo Valle (1548 m), do tja vodi cesta in tekaška steza, mi smo sledili smučarski gazi skozi lepo zasnežen gozd.

Nad kočo se dolina razcepi, mi smo zavili desno in se vzpenjali pod strmimi stenami ter po desni strani nad prag, da smo dosegli širok plato, kjer nas je spet pozdravilo sonce, z vsakim metrom pa so naokoli rasli razgledi – šele čisto na koncu tudi glavni razlog obiska, to so seveda Tri Cine. Verjetno eden najbolj znanih prizorov v Dolomitih, ki pa je hkrati tudi eden bolj skritih.

Na grebenu nad platojem stoji koča Dreizinnenhütte (2405 m), nad kočo se greben strmo dvigne in nadaljuje proti severu, kjer stoji stolp Toblinger Knoten (Torre di Toblin, 2617 m). Sextner Stein (Sasso di Sesto) tik nad kočo niti ni pravi vrh, bolj grebenska rama, vendar gre za izreden razglednik, ki mu ni para: Tri Cine so od tu kot na dlani, poleg njih nič manj atraktiven Paternkofel (Monte Paterno), zadaj se dviga mogočna Croda dei Toni, vse naokoli pa še drugi dolomitski vrhovi, stene in stolpi …

Med vzponom si nismo dosti obetali od smuke, a smo z dobro izbiro smeri spusta dobili več od pričakovanj. Z vrha je bilo spihano in razrito, nato pa smo na platoju prečili daleč v desno, kjer se teren strmo spusti pod prag v večno senco. Sledili smo smučinam dveh predhodnikov, ki smo ju opazovali med vzponom, najprej v strm kuloar in pod skokom spet desno na melišča pod stenami, kjer je bila smuka odlična. Ta varianta se je izkazala za boljšo izbiro, čeprav je tudi bolj zahtevna in orientacijsko nekoliko zapletena.

Nižje je bilo snega precej malo in smo prečili pod stenami, da smo dosegli predel, kjer je bilo videti najmanj ruševja in skal. V bolj mešanih, a solidnih razmerah smo uspešno odvijugali vse do tekaške steze in po njej ves čas v rahlem spustu hitro nazaj do parkirišča. Gre za res lepo turo v nadvse slikovitem okolju, ki ponuja tudi kar nekaj smučanja. Odličen zaključek kratkega dopusta torej!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.