Jesenski prazniki so bili letos na nek način zaključek poletja. Z Marušo sva sprva ciljala bolj na jug, s približevanjem konca oktobra pa sva ugotovila, da prihaja jug v Alpe. Tako sva uživala v obilju sonca med pohajanjem po hribih v kratkih hlačah in si privoščila kakšno večerjo zunaj na terasi na predvečer novembra. Pravi dopust torej, ki sva ga seveda popestrila z odkrivanjem novih poti in razgledov.

Namesto višje ležečih krajev sva si za bazo izbrala Gardsko jezero, katerega južni del sega v Padsko nižino, severni pa se zajeda v alpsko predgorje. Tako sva izkoristila toplejšo klimo in hkrati bližino hribov, ki seveda pomeni tudi bolj razgibano in zanimivo okolje. V petek popoldne sva se zapeljala na zahod in po kakšnih 4 urah prispela do vasi Bolognano-Vignole tik ob bolj znanem Arcu. Še večerja in zgodaj spat.

Sobota: Monte Baldo

Čeprav je bila šele sobota, sva imela nedeljski tempo. Po svoje ironično, saj redko lahko dobiš zajtrk v hotelu že ob šestih, nama pa se v teh dneh res ni nikamor mudilo. Tudi za načrtovanje ture ni bilo posebne energije, zato sva se prvi dan namenila na najbolj očiten izlet – na hišni hrib Gardskega jezera. Ob vzhodni obali sva se zapeljala do vasice Malcesine in z gondolo do grebena Monte Baldo na cca 1750 m (jezero namreč leži na vsega 65 m nad morjem in bi bil vzpon iz doline res dolg).

Tako sva se že takoj znašla na razglednem grebenu in se odpravila na prečenje proti jugu. Monte Baldo ima več vrhov in preko vseh poteka označena pot. Po le nekaj korakih stran od zgornje postaje gondole in restavracije sva se znašla v presenetljivo mirnem in gorskem okolju, ves čas z razgledom na jezero in hribe naokoli. Največ vzpona je na začetku do Cima delle Pozzette (2132 m), sledi kratek spust in prečenje pod Cima Longino (do vrha je bilo videti stezico, a razgled najbrž ni posebno drugačen, zato sva šla mimo). Teren okoli najvišjega vrha, Cima Valdritta (2218 m), je precej skalnat in malce podoben našim hribom. Ob poti je na nekaj odsekih tudi jeklenica, a ni nikjer posebno zahtevno. Tu je bilo nekaj več ljudi, vzpon je namreč možen tudi s planote na vzhodni strani.

Slaba stran ture je predvsem povratek po isti poti, saj je razdalja precejšnja, kljub relativno malo višinske razlike. Seveda pa je več vzponov in spustov tudi na povratku, tako da vse skupaj sploh ni mačji kašelj. Zato sva se takoj po prihodu v dolino sprehodila skozi simpatične Malcesine in si privoščila pivo pred povratkom do hotela. Predvsem pa sva si z grebena lahko dodobra ogledala širšo okolico in tako lažje izbrala turo za naslednji dan …

Nedelja: Monte Ranzo

Okoli Gardskega jezera je sicer ogromno hribov, a so ti večinoma dokaj neizraziti, podobnih višin in verjetno tudi podobnih razgledov. Zato sva se zapeljala dobre pol ure na sever, ob reki Sarca in nad jezerom Toblino po ozki cesti do vasice Margone na okoli 900 m. Tam sva zagrizla kar naravnost po delno označeni (?) poti skozi gozd, ki očitno ni zelo obljudena, saj sva ponekod gazila tudi do gležnjev v listju, pod katerimi se je skrivala pretežno skalnata pot. Za sestop gotovo neprimerno.

Nad gozdom sva kmalu dosegla greben Monte Gazza z najvišjim vrhom Monte Ranzo (1835 m). Gre za širok travnat greben v smeri sever-jug; na vzhodni strani je rastje sredozemsko, na zahodni pa prevladujejo smreke in macesni, ki so bili še lepo obarvani. Glavna odlika grebena pa je seveda prvovrsten pogled na Brentske Dolomite na drugi strani doline. Greben niti nima omembe vrednega vrha, saj je skoraj bolj kot majhna planota. Vsekakor pa primerno za poležavanje v travi in kratek dremež.

Vzpon (in predvsem spust) bi bil skoraj bolj zanimiv s kolesom, saj do planin zgoraj pripelje cesta, ki je v spodnjem delu asfaltirana, res pa mestoma hudimano strma. Tura je bila malo krajša, saj sva imela v programu še popoldanski ogled Trenta, do katerega od izhodišča ni daleč. Sprehodila sva se skozi lepo staro mesto, ki naju sicer ni prav posebno navdušilo. Kljub temu uspešno zapravljen čas pred povratkom v hotel in večerjo.

Ponedeljek: okoli Monte Spadalone

Tokrat sva se zapeljala še malo dlje v dolino Rendena in v kraju Caderzone po neverjetno strmi, a k sreči asfaltirani cesti vse do cca 1500 m visoko (od hotela dobro uro vožnje). Na ostrem ovinku v desno je konec asfalta in manjše parkirišče (večina je sicer peljala po cesti naprej do parkirišča pod Malga Campo). Midva pa sva se lotila krožne poti z vzhoda proti jugu, tako da naju je že zjutraj ogrelo prijetno jesensko sonce.

Skozi gozd sva dosegla planino Campastril, s katere se že odprejo krasni razgledi na Brentske Dolomite, tokrat z zahodne strani. Malo nad planino leži prvo jezero, okrašeno z zlatimi macesni in čudovitim razgledom. Sledi še nekaj vzpona do sedla Bocchetta dell’ Acqua Fredda (2185 m). Računala sva na vzpon do vrha Monte Spadalone (2343 m), a ni bilo videti poti, teren pa je strm in zaraščen (kasneje sva videla bolj obetavno smer vzpona po severnem grebenu, vendar gre pot mimo koče, kjer naju je premamila malica na sončni terasi …).

S sedla sva se spustila na zahod do dveh jezer, med katerima je koča rifugio San Giuliano (1960 m). Skoraj bi lahko pomislil na naše Dvojno jezero s kočo – le da je namesto Lepega Špičja v ozadju Cima Presanella. Macesni so bili na tej zahodni strani že bolj proti koncu z barvami, kljub temu je bilo nadvse lepo in z veseljem sva posedela ob prijetni koči, ki je bila razumljivo dobro obiskana. Nato sva nadaljevala po severni strani večinoma skozi gozd do planine Campo in po cesti do izhodišča. Zelo lepa pohodniška tura za jesenski čas, ki ponuja celo paleto razgledov: od Dolomitov na vzhodu do skupine Adamella na zahodu in Presanelle na severu. Lepo se vidi tudi Care Alto (3463 m), ki sem ga obiskal lansko poletje.

Torek: Valsugana in Bassano del Grappa

Zadnji dan sva si vzela čas za umirjeno pot proti domu in ogled še nepoznane doline Valsugana. Mimo Trenta sva se dvignila v dolino, na začetku katere so znane Levico Terme. Ustavila sva se v “glavnem mestu” doline, Borgo Valsugana. Mestece je sicer čisto simpatično, vendar prazno in brez posebnih zanimivosti – še najbolj so ponosni, da je skozi mesto tekel Giro. Za nekaj rekreacije sva se povzpela na grad nad mestom po strmi in žal malce zanemarjeni poti. Grad je zaprt, je pa od zgoraj lep pregled nad dolino, v kateri je polno podobnih vasic in gradov.

Nadaljevala sva po dolini navzdol, ves čas ob reki Brenta, ki je v spodnjem delu izdolbla kar globoko sotesko in se izteče na ravnino pri znanem Bassano del Grappa. V tem živahnem mestu je bilo vzdušje precej bolj zanimivo, tako da sva si privoščila še malo turizma in kosilo pred vožnjo domov. Kratek ampak pester dopust, s katerega sva prišla dobro spočita in napolnjena s sončno energijo za kratke novembrske dni.