Še en lep zimski vikend, tokrat ne zgolj uživaški, temveč tudi koristen. V sklopu društva Freeapproved smo namreč ponovno izvedli plazovno delavnico, tudi tokrat s pomočjo Klemna Volontarja in ekipe. Po lanski odpovedi (iz znanih razlogov) smo letos v zimski idili pri vedno gostoljubni Koči na Gozdu tako spet obnovili znanje in potrenirali vse postopke. Namesto uživanja na soncu in v globokem pršiču smo torej štiri ure zmrzovali v senci, kar pa toplo priporočam vsem, ki pozimi zahajajo v gore. Sploh pa je tudi inštruktorje prav tako zeblo in se niso nič pritoževali. Skratka, dobro izkoriščen dan.

No, popoldne smo vendarle imeli čas, da smo se povzpeli še na vrh Vršiča, kjer nam je na hitro pomežiknilo sonce, in odsmučali skozi pršičast gozd nazaj do koče na kosilo, nato pa že v temi po cesti v dolino. Vmes so cesto sfrezali do Mihovega doma, tako da je bil spust po snežnem robu nad cesto kar, khm, zanimiv.

Na poti domov smo se z Marušo in Džanijem dogovorili za turo v nedeljo. Ob pomanjkanju idej in, iskreno, tudi volje, smo se odločili za Ženiklovec. Nisem ravno pristaš ponavljanja vedno istih tur, ampak tudi tokrat je bilo lepo, predvsem smo bili na varnem pred vetrom, na vrhu je bilo celo prav prijetno. Smuka je bila tokrat že slabša, zato smo šli na vrh “samo” dvakrat. Prvič skozi gozd se je našlo nekaj nezvoženega, čeravno ne prav suhega, drugič smo vse do doline namesto po cesti smučali skozi gozd (od prejšnjega tedna je seveda pol metra podlage več), v spodnjem delu nas je namučil že kar ojužen sneg, tretja runda pa je bila tokrat že v dolini.