Sreča ni to, da imaš na dopustu lepo vreme in da se vse dobro izide. Sreča je v tem, da se odločiš in greš, saj le tako lahko doživiš vse tisto, česar si doma ne znaš niti zamišljati. Po drugi strani si vsi želimo živeti avanturo, dokler nam ni treba početi avanturističnega sranja. Tako smo se tudi mi pred letošnjim zimskim dopustom spraševali, če ne bi bilo bolje (beri: lažje) iti smučat v Avstrijo. In na koncu smo se vrnili iz Kazahstana, navdušeni nad doživetji, kakršnih še nismo izkusili.

Kazahstan je ogromna država v Centralni Aziji, o kateri zelo malo vemo. Velik del prekrivajo neskončne stepe, tam na jugovzhodu pa se iz ravnine v nebo požene mogočni Tien Shan – Nebeško gorovje. Podnebje je izrazito celinsko z zelo mrzlimi in suhimi zimami, posebno na tej severni strani. S tega vidika ne ravno posrečena smučarska destinacija. Mi smo vseeno računali, da bo v tako visokih gorah snega dovolj.

Nato pa smo tik pred odhodom spremenili načrte, saj je bilo na izbrani lokaciji premalo snega in že smo se bali, da se bo ponovila lanska izkušnja iz Irana. Kakšna ironija, da je bilo na koncu snega preveč in smo dejansko v Iranu hodili na daljše ture – tokrat pa smo predvsem doživeli pristno in prvinsko zimo v odročni divjini Tien Shana.

1. dan: Turgen

Naša pisana druščina v zasedbi Iva, Maruša, Mare, Tomaž, Zoran in jaz je poletela iz Ljubljane prek Istanbula v sveže zasneženi Almaty, kjer smo se še v trdi temi naložili v kombi. Nekaj časa smo se trudili nadoknaditi ukradeni spanec, a že po dveh urah smo bili pri vasi Turgen v vznožju gora. Iz vasi smo se peljali po zasneženi cesti in po zaslugi spretnega voznika prispeli do zadnjih nekaj hiš, kjer nas je čakal naš vodnik Sergej. Na prvi pogled tih in zadržan, tudi zato, ker je bolj slabo govoril angleško. Zato smo se pogovarjali v nekakšni slovanski mešanici z malo angleščine in se prav lepo razumeli. Sergej je alpinist ruske šole: izredno izkušen in vajen vsega hudega, hkrati pa skromen in vedno dobre volje.

V eni od hiš smo se preoblekli in spakirali najnujnejše za naslednje tri dni. Čakala nas je kakšna ura hoje, najprej po grozno mrzli dolini, ki se je višje odprla na široko planoto, sredi katere je na višini 1780 m stala samotna jurta – naš dom v naslednjih dneh. Jurta ni bila povsem tradicionalna kot tiste v Kirgiziji, ampak vseeno nam je že ob prvem pogledu v notranjost ušel vzdih olajšanja, da bomo spali na toplem in udobnem.

Po kratkem obroku (za nas pravzaprav zajtrku) smo se odpravili na prvo turo. Prvi pogled naokoli nas ni preveč navdušil, saj je bilo povsod videti nekakšno travo, nekateri vrhovi so bili povsem spihani. A smo kmalu ugotovili, da je tista trava v resnici grmičevje, ki sega do 2 metra visoko in da je snega dejansko veliko. Meni je bilo kljub temu malce moteče, saj daje vtis bolj klavrne zime.

Za spoznavno turo smo se namenili na hišni (pravzaprav jurtni) vrh (2097 m), ki nam je bil po neprespani noči ravno prav za popoldanski sprehod. Po jutranjem mrazu smo bili kar presenečeni nad tem vročim vzponom v popoldanskem soncu. Presenetil nas je tudi razgled, saj je bila zaradi suhega ozračja vidljivost izredna. In presenetil nas je tudi spust po grebenu na drugo stran, kjer smo odvriskali v globokem pršiču na planoto in se za konec spet povzpeli 20 minut nazaj do jurte.

Poleg nas sta bila tam še lastnik jurte Igor in Vasilij iz St. Petersburga. Ko smo prišli v jurto, je bilo notri precej mrzlo, saj so imeli težave zakuriti peč z zmrznjenimi drvmi. Potem je stvari prevzel Zoran in ponoči nam je bilo še prevroče. Sergej pa je medtem skuhal boršč in kmalu smo zaspali kot ubiti.

2. dan: Turgen

Zjutraj smo se dobro spočiti in okrepčani odpravili v še en tipično mrzel in jasen dan; seveda šele, ko nas je obsijalo sonce. Nahajali smo se v predgorju glavne verige Tien Shana, kjer so vrhovi segali do okoli 3300 m, pri čemer pa gozd sega vse do okoli 2600 – 2700 metrov visoko. A razsežnosti so tudi tu večje kot nam je pravil občutek. Ko so se odprli pogledi proti pravim goram na jugu, pa smo se morali sprijazniti z lastno majhnostjo.

Odpravili smo se na greben, ki se je dvigal južno od naše jurte in s katerega so se kazale številne možnosti spustov. Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da v celem tednu nismo videli drugih ljudi v gorah. To je pomenilo, da smo vsi prišli na vrsto za gaženje. Sploh na severnih straneh je bilo snega bistveno več kot je izgledalo od daleč. Pri tako nizkih temperaturah in vlagi je bil sneg zelo suh, tako da se nam je tudi na smučeh globoko prediralo.

Počasi smo le prigazili na razgledni vrh Konus (2641 m), kjer je bilo na soncu prav prijetno za posedanje in ogledovanje širne okolice. Zaradi nevarnosti plazov smo se spustili navzdol po enem od stranskih grebenov, ki je precej strm in poraščen s smrekovim gozdom. Ni nam šlo najbolje, saj nismo še nikoli smučali v tako globokem in puhastem pršiču, kjer je bila edina učinkovita tehnika hitrost in čim manj zavijanja.

Še pred jurto smo zavili na gaz prejšnjega dne in se ponovno vzpeli na jurtni vrh. Tam smo imeli namreč ugledano še eno smer spusta, ki se je izkazala za še boljšo kot prvi dan. Na koncu nam tudi tistih 20 minut ponovnega vzpona do jurte ni bilo pretežkih – toliko bolj, ker je bila notranjost tokrat že prijetno topla. Da ne govorim o neštetih zvezdah, ki so krasile nočno nebo…

3. dan: Turgen

Na tej lokaciji niti ni bilo prav veliko izbire: še en zanimiv vrh na drugi strani je bil povsem spihan, z grebena pa je padala cela vrsta kuloarjev, ki so bili v takratnih razmerah preveč tvegani. Zato smo izkoristili gaz prejšnjega dne in občutno hitreje dosegli greben. Prvič smo se spustili po enem od stranskih grebenov, nato pa ponovno nazaj. Tomaž je šel z Igorjem in Vasilijem do vrha Konusa in po enem od kuloarjev navzdol. Z Maretom sva šla za njimi, a že prej obrnila zaradi mojih težav s psi, zato sva odsmučala po pristopnem grebenu in sledila ostalim po še enem stranskem grebenu spet navzdol, tokrat že z velikim užitkom. Še tretjič smo se povzpeli do grebena, tam zavili na desno in odsmučali proti jurti.  Z Marušo, Maretom in Tomažem nam še ni bilo dovolj in smo se spet povzpeli na jurtni vrh, s katerega smo presmučali še tretjo smer, za konec pa ponovno navzgor do jurte.

Po vsem tem smo se kar dobro nahodili in nasmučali, čeprav smo bili cel dan na že poznanih poteh. Po svoje škoda, sam se malo pogrešal dolgo turo na kakšen lep vrh. Morda pa se vrnemo kdaj spomladi in se odpravimo v višje gore, ki smo jih tokrat le občudovali od daleč…

4. dan: premik iz Turgena v Ketmen

Tri dni smo imeli dovolj na tej lokaciji in čakal nas je dolg dan za premik na naslednjo. Še v temi smo pozajtrkovali in se z lučkami spustili po cesti navzdol. Tam nas je že čakal prevoz, poslovili smo se od Igorja, ki se je vrnil v Almaty, Sergej in Vasilij pa sta šla z nami.

Po zasneženih cestah smo se vrnili na ravnino in nadaljevali po avtocesti, ki je bila skoraj prazna, a polna snežnih zametov. Čeprav smo se peljali po robu neskončnih step, smo že tam občutili prostranost pokrajine: nikjer nič, nobenih naselij, niti izvozov z avtoceste. Čez čas smo nato zavili kar direktno z avtoceste na neoznačene poljske ceste in se po pravem labirintu prebili do neke druge ceste, ki se konča tik pred kitajsko mejo.

Le nekaj kilometrov prej smo zavili v vas Ketmen, kjer smo imeli kosilo pri družini Magžana, lastniku konjske farme. Hiša od zunaj izgleda precej zanikrna, notri je bila prav lepo urejena, hrana in gostoljubje sta bila pa sploh enkratna.

Dostop do koče v soteski (Ketmen gorge) smo opravili na konjih. Menda je predaleč, da bi šli peš, s konji pa so sprva napovedali 2 uri, kar so v Ketmenu popravili na 3 ure zaradi globokega snega. Nam se je to zdelo fino, tri ure jahanja bo zanimiva izkušnja. Zapeljali smo se na farmo, kjer so najprej naložili prtljago, potem smo dobili vsak svojega konja. Ne pa tudi navodil za uporabo! Kazaki pač jezdijo že od malih nog, nam je bilo to vse novo. Tako je na začetku trajalo nekaj časa, da smo se navadili – in se predvsem sprijaznili, da bodo konji vodili nas in ne obratno. Sploh v začetnem delu po ravnini je šel vsak konj po svoje, občasno se je kakšen odločil za tek ali celo galop, mi smo se lahko samo držali in upali na najboljše… Smeha seveda ni manjkalo.

Čeprav je iz Ketmena do hribov blizu, smo se usmerili vzporedno z njimi in dolgo časa jahali po ravnem, preden smo sploh zavili proti goram. Iz vasi smo se spustili v kanjon, mu nekaj časa sledili po dnu in na drugi strani po planjavah odjezdili v sončni zahod. Šele v mraku smo končno zavili na jug proti goram in že v temi dosegli potok, ob katerem smo se vzpenjali. V temni tišini smo brez besed jezdili po zasneženi soteski, nad nami pa tisoče zvezd…

Običajno si želimo, da bi takšni čarobni trenutki trajali večno, a v resnici je bolje, da minejo in se zapišejo v trajen spomin. Glavni del naše poti se je namreč šele dobro začel in čakal nas je dolg vzpon v čedalje bolj globokem snegu; kolikokrat smo prečkali potok nisem niti štel. Konji so tu k sreči hodili lepo počasi in v vrsti, a so se tudi čedalje bolj mučili, saj se jim je udiralo in so se spotikali, da nas je resno skrbelo kako bomo zmogli. Potem je Ivi in nato še Maretu popustilo sedlo, k sreči sta oba padla na mehko v globok sneg. Vse skupaj ni bilo nič več zabavno.

Vendar konji so vztrajali in v nas je zraslo spoštovanje do teh trdoživih živali. Končno smo že v poznem večeru zagledali luč v koči, ki je pomenila odrešitev. Prejahali smo 22 kilometrov in se dvignili za 1.000 metrov, kar nam je vzelo 5 ur in pol. Šele takrat smo izvedeli, da smo bili sploh prvi gostje v koči v zimskem času. Gre namreč za lovsko kočo sredi divjine, kamor poleti hodijo na lov, pozimi pa je bila do sedaj vedno zaprta. Saj verjamem, da poleti prijahajo gor v dveh urah, tokrat so bile razmere precej zahtevne in mislim, da so bili tudi domačini presenečeni.

Po vsem tem smo seveda komaj stali (in še težje sedeli!), k sreči nas je pričakala topla koča in takoj smo odprli pivo za pomiritev. Na žalost se je savna že ohladila, saj sta nas tudi oskrbnika pričakovala 3 ure prej, zato pa smo dobili obilno večerjo in se opolnoči končno zavalili v udobne in tople postelje. Vodnike s konji pa je čakal še dolg povratek v dolino…

5. dan: Ketmen

Proti jutru se je pooblačilo in začelo je snežiti, kar se je nadaljevalo še cel dan. To je bil edini dan slabega vremena, a tudi tako je bilo idilično v zasneženi divjini, daleč od vsega sveta. Sredi dneva smo se odpravili na turo in že kmalu sprevideli, da prav daleč ne bomo prišli – na smučeh se nam je namreč ugrezalo tudi do pasu! Tako je eden gazil, ostali pa čakali zadaj in zmrzovali. Pet nas je vseeno vztrajalo in smo se prebili do roba gozda, kjer smo na varnem mestu obrnili.

V koči smo se na kratko pogreli, nato pa smo se štirje odpravili nazaj ven – tokrat navzdol. Ves čas nas je skrbel povratek v dolino, zato smo šli preverit, če ne bo bolje s smučmi. Saj izkušnja s konji je bila res zanimiva, a smo imeli kar dovolj za nekaj časa. Na spustu smo si tako ogledali kje smo prejšnji dan sploh jahali in ugotovili, da bo tudi povratek v dolino avantura zase. Pot se namreč ves čas vije ob potoku in ga velikokrat prečka, kar je na konju bistveno lažje kot na smučeh. Na tej ogledni turi smo zato iskali prehode in utrjevali snežne mostove, kar nam je kasneje precej olajšalo delo. Zaključili smo pri neki osamljeni koči nižje v dolini in se povzpeli nazaj. Tri ure dobre in koristne rekreacije v slabem vremenu.

Proti večeru se je občutno ohladilo in temperatura je padla pod -20°C. Zato smo bili veseli lepo urejene in tople koče, zvečer smo si privoščili savno, ki je bila tudi edini nadomestek tuša v celem tednu. Oskrbnica pa nam je trikrat na dan pripravila okusne in obilne obroke, da smo bili prav šokirani, kako lahko v taki divjini tako dobro jemo. Seveda je bilo meso ena ključnih sestavin vseh obrokov.

6. dan: Ketmen

Zbudili smo se v še en jasen in zelo mrzel dan. Na turo smo se odpravili šele, ko je sonce obsijalo kočo in kljub nizki temperaturi nam je bilo kmalu povsem prijetno. Odpravili smo se v stransko dolino in od tam po južnem pobočju navzgor. Snega je bilo na tej strani občutno manj, saj je bila stara podlaga že predelana in smo brez težav prigazili do sedla. Na soncu je bilo že prav prijetno toplo in smo si privoščili dolg postanek z razgledom na okoliške gore. Tu bi imeli kaj početi v boljših razmerah, žal je bilo snega preveč in nevarnost plazov velika. Tokrat smo nadaljevali po grebenu dokler je šlo v čedalje bolj globokem snegu. Zgoraj smo imeli od smučanja bolj malo, nižje po tistem južnem pobočju pa je šlo prav super vse nazaj do ledeno mrzle doline. Lepa tura v neokrnjeni zimski divjini.

7. dan: Ketmen – Almaty

Po svoje škoda, da nismo izkoristili dneva za še eno dopoldansko turo, kljub dokaj omejenim možnostim zaradi velikih količin snega. Ampak nas je predvsem skrbelo, da bi čim prej prišli v dolino. Zato smo se po obilnem zajtrku poslovili od prijaznih oskrbnikov, našega super vodnika Sergeja in od Vasilija, ki so ostali gor še nekaj dni. Prtljago smo pustili tam in se zapeljali po soteski navzdol. V lepem vremenu in z narejenimi prehodi čez potok smo se spuščali bistveno hitreje in sčasoma dosegli odprt gričevnat svet ter končno ravnino. Tam smo nalepili pse in začeli s pohodom preko neskončnih planjav, v kanjon in na drugi strani kmalu zagledali vas Ketmen. Ceste tam niso splužene, zato smo zakorakali po glavni ulici kar na smučeh – mi smo slikali mimoidoče na konjih, oni pa nas, čudake na smučeh.

Pri Magžanu nas je že čakal prevoz, a morali smo počakati še našo prtljago. Že med sestopom smo srečali karavano konj, ki se je vrnila nekaj ur za nami. Poslovili smo se od Magžanove žene, ki nam je postregla med čakanjem in se odpeljali v Almaty. Ceste so večinoma prazne, regionalke bolj slabo vzdrževane, na avtocesti je bilo pa polno ledu, tako da smo se vozili skoraj 5 ur. Pozno zvečer smo končno prišli v hotel, kjer smo si po celem tednu privoščili tuš in notranji WC.

8. dan: Almaty

Zadnji dan je bil namenjen ogledovanju največjega mesta v državi, ki je bilo do leta 1997 tudi prestolnica (takrat so jo prestavili v Astano). Almaty je čisto drug svet kot preostali Kazahstan – moderno velemesto, zelo lepo urejeno, čisto in prijetno, čeprav kaj posebnega ni za videti. Sploh v zimskem času turistov ni bilo, nam je bilo tistih -15°C sicer že povsem normalnih.

V Kazahstan se steka veliko denarja od prodaje nafte in zemeljskega plina, a ta konča v rokah najbogatejših in v obeh največjih mestih, razkorak med revnimi in podeželjem se tako le še povečuje. Vendar smo tudi v mestu naleteli na prijazne ljudi, celo natakarica v restavraciji se je slikala z nami, saj očitno prav veliko Evropejcev tja ne zaide.

Sprehodili smo se po lepo urejenih ulicah in skozi parke z nekaj megalomanskimi spomeniki iz sovjetskih časov. Zelo lepa lesena katedrala je bila zaradi obnove žal zaprta, prav tako za nevernike ni dovoljen vstop v glavno mošejo. Bolj zanimiva je osrednja tržnica (Green bazaar), ki opominja, da smo vendarle v eksotičnih krajih, pa čeprav sredi modernega velemesta.

Po slastnih šašlikih za kosilo smo šli na hrib na mestom Kok Tobe, kjer smo si obetali lep sončni zahod in nočni razgled na mesto. Tam nas je malo presenetil pravi lunapark za otroke, televizijski stolp pa je zaprt za obiskovalce. Poleg tega se je popoldne pooblačilo, Almaty ima sicer tudi pogoste težave s smogom, tako da od razgledov ni bilo kaj dosti. Vseeno je bilo zanimivo videti visoke gore, ki so prav blizu. Možno je tudi bivati v hotelu v mestu in se vsak dan voziti na dnevne ture, kar je seveda bolj udobno, a gotovo manj zanimivo.

Po še eni okusni večerji smo še zadnjič prespali v hotelu in naslednji dan poleteli domov. Almaty je po svoje zelo daleč, a hkrati blizu in zelo dostopen. Zato ni čudno, da so se porodile ideje o ponovnem obisku. Zakaj pa ne, prvi vtis je bil zelo poseben.