V nedeljo sem si privoščil prosto dopoldne, da sem se malo naspal. Tako sem se šele popoldne pripeljal na Vršič, ki je bil oblegan kot sredi avgusta – saj sem komaj našel luknjo za svoj košček pločevine. Ob vsem tem pa sta tako Tičarjev kot Poštarski dom zaprta. No, vsaj parkirnino še pobirajo, da obiskovalci nimamo občutka, da nihče ne skrbi za nas.

Na Prisank sem jo mahnil po grebenski, ki ponuja res enkratne razglede ves čas vzpona. Pozno popoldne je bila tudi neobičajno samotna. Na vrhu sem bil debelo uro pred sončnim zahodom, kar pa na tak lep dan ni bilo nič prezgodaj. Mrzel veter je opominjal, da je vendarle že november, razen tega pa nimam pripomb na scenografijo in uprizoritev zadnjega dejanja dneva. Še sestop po južni poti in še en uspešen vikend je minil.