Viš 28.11.2015

Končno na sneg! Le skromna količina me je malo presenetila, očitno je vsega nekam odpihnilo. Zanimivo bi bilo obiskati to skrivnostno deželo, kamor je odneslo ves sneg…

No, dovolj pritoževanja. V vsakem primeru si nisem obetal idealnih razmer, tako da s pritoževanjem ne bi daleč prišel. Malo sem se le jezil sam nase, da nisem vstal pol ure prej – toliko, da bi prišel na Viško planino ravno, ko je sonce obsijalo tisto rajdo drznih vršacov, ki ustvarjajo enega mikavnejših ambientov v zahodnih Julijcih.

Do koče Corsi nisem šel po direktni poti, ki mi že v kopnem ni všeč, ampak sem šel malo naokoli in po udobni polici pod Beljaškim stolpom. Stena zgoraj je bila kopna, le nekaj smrkljev je grozilo, da bodo v toplem soncu trdo pljuvali po meni, če se ne podvizam mimo.

Od koče naprej ni hodil še nihče, ali pa je stopinje odneslo v večnost. Razmere so bile mešane: spihano do golega, zameti, skorja, ki je včasih držala, včasih ne, kopne skale, pogosto prevlečene z ledeno oblogo. Po drugi strani pa so bile na strmejših delih jeklenice večinoma zunaj. Nad zahtevnejšim delom sledi “samo” še tisto neskončno pobočje do vrha.

Razgled je bil seveda več kot odličen, kljub oblakom, ki so se pripeljali malce prezgodaj. Pripeljal pa jih je mrzel veter, ki je tudi mene kmalu pregnal nazaj dol. Sestop je minil brez posebnosti in ko sem na Viški planini še zadnjič pogledal nazaj, so se mi gore, kljub oblakom, zdele nekako bolj prijazne, domače.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s