Po obdobju bolj turobnih dni končno spet sonce, in to ravno na vikend. S pravo izbiro ture in časovnice smo tudi s smučarskega vidika presegli pričakovanja. V Logarsko dolino se vse premalokrat odpravimo, tokrat je bila malce daljša vožnja več kot upravičena. Izhodišče je pri Domu planincev, čeprav je cesta splužena do Logarskega kota, naprej je še debelo zasnežena. Čez strmino mimo slapa je šlo po smučini lažje kot peš v globokem snegu. Presenetljivo smo tudi nad slapom nadaljevali kar na smučeh – celo po lojtricah in preko balvanov v strugi. Kaj takšnega pa še ne!? No, smo se res natelovadili, ampak izvedljivo očitno je. Nekaj ur kasneje je bilo tam že občutno manj snega, tako da smo imeli redko priložnost.

Kakorkoli, na Okrešlju se nam je odprl veličasten pogled na lepo zasnežene vršace in samotno smučino, ki je bila vrezana v deviških pobočjih pod stenami. Ta nas je udobno pripeljala pod Turski žleb in v številnih okljukih skoraj do vrha žleba, da smo šli peš le kratek čas. Za robom smo, spet na smučeh, nadaljevali na sončni strani preko Male in vse do Koroške Rinke, le zadnjih nekaj metrov je bilo lažje peš.

Kljub fantastičnim razgledom in obilju sonca, se na vrhu nismo dolgo obotavljali, saj nas je že od Okrešlja naprej hladil veter. Z vrha sprva bolj trdo, nižje pa lepo zmehčano, a z občasno skorjo. Vstop v žleb je bil kopen, nekaj metrov nižje smo začeli bolj previdno v trdem snegu, nižje potem čedalje bolje. Čeprav jih pred nami ni veliko smučalo, je bilo že razrito, a lepo mehko. Pod žlebom se odprejo širna pobočja, ki so bila polna od vetra zbitega pršiča – več kot smo si upali pričakovati. Skratka, odlična smuka! V gozdu pod kočo bolj naporno, snega je sicer dovolj, da smo brez težav prismučali do tik nad slapom. Kratek čas peš, nato precej mučno v južnem snegu in hudi vročini do ceste. Za konec le še spust po in ob cesti vse do avta. Odlična izbira za krasen dan.

V nedeljo je napoved obetala lepo vreme za zabušavanje, v resnici je bilo na avstrijski strani Karavank tudi popoldne jasno. Ravno prav za vedno lep vzpon iz Podna na Svačico. Pršiča seveda ni ostalo veliko, vseeno več kot bi pričakoval na prvi pogled. Na koncu torej prav super smuka v krasnem vremenu pred ponovnim poslabšanjem.