Kar se mene tiče, bi lahko prestavili začetek zime z 21. decembra na 21. januar. Če smo se zadnji mesec ali dva spraševali, kateri letni čas je, zdaj ni več dvoma – prava zima! V soboto smo se zapeljali na Ravne in po progi navzgor, nato pa levo do lovske koče in skozi bukov gozd, ki ga je stresal močan severni veter. Morda ne najboljša izbira, čeprav nam spodaj med drevesi ni pihalo, je pa veter stresal sneg z vej in zbil pršič. Ko smo prišli do kotanje Na Poljani, nas je pričakal pravi vihar, predhodniki so tam obrnili. Mi smo se pod robom napravili in pohiteli preko čistine do gozda, kjer smo bili spet v zavetju. Ravno takrat se je tudi zjasnilo in vzpon do vrha je bil en sam užitek v zimski idili.

Tudi veter na vrhu ni bil tako močan, vseeno se nismo obotavljali. Smuka ne ravno odlična, saj je bil sneg že bolj težak, a ker gre za prvo turo te koledarske zime, se ne bomo pritoževali. 🙂 Pod lovsko kočo smo spet nadeli pse in se sprehodili do vrha smučišča. Pogled na drugo stran je razkril razrito in zaraščeno progo z močnim vetrom v obraz, zato smo smučali nazaj po nekdanji družinski, ki je resda precej položna, a v zavetju in je bil spust prav fajn.

V nedeljo smo se odločili za južno orientirano turo, kar se je izkazalo za dobro izbiro. Toliko bolj, ker Hruški vrh ni bil v megli, medtem ko so se vse okoli zbirali zlovešči oblaki in napovedovali novo obilno snežno pošiljko. No, tudi tu vreme ni bilo nič kaj prijazno. Skozi gozd lagodno do Hruščanske planine, kjer smo razmišljali o vzponu (gaženju) z zahoda, vendar nas je udobna smučina povlekla na vzhod. Veter naj bi se ta dan umiril, a je bilo na grebenu vseeno kar divje.

Zgoraj smo sprva malo cincali in begali, razmere so bile zaradi vetra bolj mešane. Nižje smo potem ujeli krasen spust v globokem pršiču do planine in naravnost skozi gozd ter z nekaj porivanja do ceste, ki nas je dostavila k avtu. Ni slabo za sicer vremensko precej siv dan.