Krasen zimski vikend z odlično smuko – kaj bi lahko bilo lepšega? V soboto sva z Marušo upala na lepše vreme na zahodu, pa ni bilo kaj dosti od teh obetov. Kljub številnim objavam v prejšnjih dneh in pričakovanju množice, sva se tudi midva namenila na Ojstrnik. Na koncu sva bila kljub neprijaznemu vremenu in masovnemu obisku prav zadovoljna z izbiro.

Povzpela sva se preko Bistriške planine in po udobni mulatjeri na vrh. Mrzel veter naju je hitro pognal navzdol. Videti je bilo precej slabo, saj je bil zgornji del dodobra zvožen, vendar sva kmalu prečila v levo, kjer sva dobila še obilo pršiča v prostranih gozdovih vse do planine Dolinca. Tam sva srečala Urbana in Miho, ki sta se hitro pustila prepričati za vzpon na Konjščico, stran od množic. S planine ne izgleda daleč, a se je kar vleklo. Med hojo se je začelo jasniti pa je prej začel naletavati sneg, na vrhu se je spet izboljšalo, predvsem je malo manj pihalo. Niti ni važno, saj nas je čakal fantastičen spust skozi redek gozd, poln nedotaknjenega pršiča.

Da je bilo še vse nedotaknjeno, ni brez razloga. Skoraj natanko 10 let je odkar sem prvič tu smučal, takrat je bilo snega še precej več. Z Deanom sva sledila opisu v vodniku: “z vrha proti SV v zatrep potoka Dolinca (zelo lepa pobočja), nato pa kar po dnu grape do planine Dolinca.” Z vrha je res kakšnih 300 metrov krasnega spusta, grapa na dnu pa je zelo ozka in strma, takrat sva se komaj prebila iz nje. Tokrat smo zato poskušali čim prej prečiti potok na levi (severni) breg. Dejansko nam je kar dobro uspelo najti prehod, na drugi strani smo nato poštamfali v strm breg do roba, za katerim nas je razveselil kolovoz. Ta je sicer precej položen, a glavno, da nas je pripeljal nad grapo iz gozda do travnikov nad planino, od koder je čisto blizu do sedla Lom in po cesti do izhodišča. Na koncu smo se vsi strinjali, da je bil spust s Konjščice vreden nekaj truda in nelagodja, vseeno pa težko priporočam za širšo rabo.

V nedeljo smo se odpravili na sončno turo na Klek, ki je tudi tokrat pozitivno presenetil. V gozdu smo sledili smučini v desno, tako da smo vrh dosegli z vzhoda – tam še nisem hodil. V zasneženi in s soncem obsijani idili s prvovrstnimi razgledi na Julijce je bil vzpon eno samo veselje. Toliko bolj, ker po dolgem času skorajda ni pihalo! Tako smo lahko nekaj časa uživali na vrhu, sonce je prav pošteno grelo.

Čeprav so tudi pobočja proti Jeseniški planini še vedno ponujala dovolj celca, smo se odločili za spust v smeri prihoda. Z vrha smo za robom imeli nekaj lepih zavojev v napihanem, nato pa po grebenu do nedotaknjene flanke z nekoliko ojuženim snegom. Spust do roba gozda je bil tako uživaški, da smo šli ponovno nazaj gor. Tudi v drugo super, nato pa skozi gozd prečno v levo in po še eni čistini, skozi pršičast gozd do kolovoza, naravnost dol po malo skorjasti poseki, spodaj nato nekaj iskanja v bolj gostem gozdu do markirane poti in še zaključek v bolj skorjastem gozdu. Spodnji del ni ravno za prehvalit, ampak zaključili smo navdušeni nad dobro smuko in seveda krasno sončno turo.