Vremenski obeti v naši kotlini danes res niso bili kaj prida, a nedaleč stran so se zahodne Karavanke kopale v toplem jesenskem soncu – meni se je to zdela izvrstna ideja za popoldanski izlet. Še največje težave sem imel z odločitvami po kateri poti naj grem, ko pa je toliko izbire.

Napotil sem se ob potoku Hladnik in se upiral vabilu Mojstrovice, rajši sem se odločil za krožno turo čez Trupejevo poldne. Med dolgovezno hojo po cesti sem se poizkušal spomniti, kje vodi tista stezica čez Macesnov rob, po kateri sem enkrat sestopal. Za lovsko kočo sem se usmeril ob Žlebnici navzgor in na nekem mestu presenetljivo samozavestno zavil desno, čeprav ni bilo videti prave poti. In glej: za robom se je res pojavila stezica in po nadaljnjih nekaj korakih sem vedel, da jo je uhodila človeška noga (sodeč po številnih bobkih sicer gamsi občutno prispevajo k vzdrževanju in markiranju). Steza je občasno nekoliko težje sledljiva, vendar me je brez težav pripeljala na Macesnov rob, kjer me je presenetil star smerokaz na drevesu, ki ga prejšnjič nisem opazil. Zanimivo.

Nadaljevanje je lažje in vedno bolj razgledno v redkem macesnovem gozdu. Murnovca tokrat nisem obiskal, ampak sem na glavnem grebenu zavil levo in v lagodnem prečenju kar prehitro prišel do sedla, nato me je čakala le še zadnja strmina na Trupejevo poldne. Žal se je takrat pripeljal en oblak in malo pokvaril razglede. Mikalo me je nadaljevanje po grebenu, na koncu me je premamila Železnica, ki je žarela v popoldanskem soncu. Za zaključek se je iz oblakov izvil tudi Špik za piko na i še eni lepi turi v teh vedno zanimivih krajih.