Spet so tisti dnevi v letu, ko malce pretiravam s slikanjem dreves in vznesenimi opisi jesenskih lepot. Vreme se sicer ni najbolje ujelo z mojimi željami, saj se je v soboto zjasnilo šele pozno popoldne, ko se mi je že mudilo v dolino; v nedeljo, ko bi z veseljem malo dlje spal, pa se je bilo vredno potruditi za nekoliko daljšo turo.

V soboto sem torej rabil eno kratko turo z bližnjim izhodiščem. Slučajno sem dan prej zasledil zapis o Lokovnikovem Grintovcu – priznam, da sem moral pogledati na karto: saj res, to je tisti neizraziti poraščen vrh severno od Košutice. Vrh je po krivici zapostavljen, saj kljub nižji višini, zaradi odmaknjenosti od glavnega grebena Karavank, ponuja atraktiven pogled na severno ostenje Košute. Poleg tega sem si brez posebne domišljije hitro zamislil več možnosti krožnih tur tu okoli. A tokrat, kot rečeno, bolj na hitro.

Do grebena sem šel po stari graničarski poti, nato pa na avstrijsko stran po markirani poti, sprva v rahlem spustu in nato prečenju pod ostenjem Košutice na Dovjakovo sedlo. S sedla se odpre lep pogled na Košuto, do vrha pa ni več daleč po grebenu. Pot je nekoliko zaraščena in slabše uhojena, a brez težav prehodna in lepo sledljiva. Do mejnega grebena sem se vrnil po isti poti, takrat se je na zahodu šele zares zjasnilo in sem nadaljeval po grebenu proti soncu v tisti posebni poznopopoldanski svetlobi. Nato sem se spustil na jug in po graničarski poti spet do izhodišča.

V nedeljo pa sem bil ponovno na Vrtaškem Slemenu po slikoviti krožni poti iz Vrat. Običajno ne maram prepogosto ponavljati istih poti, a ker Nežica tu še ni hodila, sem šel z veseljem še enkrat. Še vedno mislim, da bi lahko spala pol ure dlje, da bi sonce že obsijalo vedno čudovit slap Peričnik. Nad slapom sva se hitro ogrela med strmim vzponom po večinoma dokaj udobni poti skozi gozd, ki kmalu preide na bolj odprta pobočja. Že pod Vrtaško planino je tu obilje macesnov, ki pa so bili še skoraj povsem zeleni – prav zanimivo, kako se že 100 metrov višine pozna.

Nad planino sva nadaljevala po markirani poti do razglednega vrha, kjer sva od navdušenja kar obsedela. Sestopila sva po prečni poti visoko nad Vrati vse do Črlovca in po nekoliko bolje uhojeni in udobni poti skozi gozd do ceste. Razgledno, barvito, sončno in prijetno toplo. Brez pripomb.