Tudi siva in turobna nedelja je lahko lepa v pravi družbi nekje tam zgoraj … Greben Zeleniških špic je pravi biser brezpotnega poplezavanja, zato nisem ugovarjal vabilu, da ga po več letih znova obiščem. Namenoma smo se odpravili ob bolj nedeljski uri, ko je bil v Kamniški Bistrici že skoraj vsak kotiček zaseden, da smo komaj našli prostor še za naš kos pločevine. Kako bi šele bilo v lepem vremenu?

V Repovem kotu smo se dvignili nad meglo, a sopara nas je spremljala vse do grebena. Še sreča za idiličen tolmun ob poti. Na Staničevem vrhu nas je pričakal veter, da smo lažje zadihali, povrhu se je vsaj za nekaj časa tudi zjasnilo. Ravno prav za začetek uživaškega prečenja razgibanega grebena, ki ponuja lahkotno poplezavanje v čvrsti skali. Smer, in s tem težavnost (II-III), si lahko večkrat izbereš po želji in po dveh urah je zadovoljstvo zagotovljeno.

Na Najvišjem robu se v nagrado ponuja travnata ploščad, žal se je do takrat nebo spet zaprlo in nam ni bilo do poležavanja. Kljub zamegljenim pogledom smo v prijetni temperaturi nadaljevali na vrh Planjave in po razgibani poti do Kamniškega sedla. Še ekspresen spust po melišču in mimogrede smo bili spet na izhodišču. Bistrica kljub letošnji suši in vročini ostaja bistra in ledena osvežitev. Do naslednjič torej!