Montaž se z vseh strani zdi nedostopen v svoji mogočnosti, a najveličastnejše lice kaže nad Dunjo, iznad katere se pne v nebo strašljiva stena, ozaljšana s stolpi in nazobčanimi grebeni. Zgolj za ta pogled se splača obiskati to odročno dolino, kjer je že vožnja po ozki cesti pravo doživetje, nekaj življenja ji dajejo le manjše vasice, katerih (furlanskih) imen ne znam niti izgovoriti.
Posebne vrste doživetje je tudi vzpon na Špik nad Policami iz Dunje, ki je pravcato popotovanje: nad eno najbolj skritih sotesk v Julijcih, temačno Clapadorie, preko neverjetnih prehodov, ki se odpirajo med navidez nemogočimi stenami in stolpi, vse do Velike police, kjer dosežemo markirano pot, in naprej po Findeneggovem ozebniku na vrh. Večja težava je seveda sestop: po isti smeri gotovo ne, po izredni ferati Via Amalia pa je grozno daleč in hudo težavno. Zato smo se sprijaznili s toliko več vožnje in smo zjutraj zapeljali avto na Pecol, nato pa skozi Reklanico in naokoli v Dunjo, kjer smo parkirali pri manjši kapelici ob cesti na okoli 1000 m.
S ceste smo se najprej spustili po makadamski cesti in čez čas zagledali oznako Via Dogna ter stopili na gozdno stezico. Celotna pot je označena z občasnimi možici in rdečimi pikami, razen tam, kjer ni. Med hojo skozi gozd se nismo dosti ukvarjali z opazovanjem okolice, jaz sem hodil prvi in nekako spregledal oznako na drevesu in možica, ki sta vabila desno. Mi pa smo nadaljevali naravnost po skromno uhojeni stezi strmo skozi gozd, da ob vsem sopihanju nismo niti posumili, zakaj ni nobenih oznak, čeprav jih vsi opisi omenjajo. Šele višje smo se zavedeli, da hodimo v napačno smer in da smo zašli že previsoko. Kam vodi tista pot, ne vem. Kakorkoli, naposled smo le obrnili in sestopili nazaj do razpotja, pri čemer smo izgubili kar nekaj časa in energije, povsem po nepotrebnem. Zaradi dolge vožnje tudi na izhodišču nismo bili pretirano zgodaj, saj smo računali, da imamo dovolj časa na lep in vremensko stabilen dan – poleg tega naj bi bili cel vzpon v senci. Zdaj pa nas je kar naenkrat preganjal čas, saj je bil pred nami še večji del vzpona.
Že dodobra ogreti in malce jezni sami nase, smo se brez obotavljanja odpravili naprej – in brez težav sledili poti, ki nas je povedla preko stranske grape Val Rotta na vstop v Clapadorie. Dna soteske se večinoma sploh ne vidi, občasno ozka in izpostavljena pot preči razbita pobočja pod nebotičnimi stenami, ki ustvarjajo nadvse resnobno in utesnjeno vzdušje. Zaradi pozne ure smo višje nekaj časa hodili po soncu, kar nas je še dodatno utrudilo, saj je pot kar naporna, vmes je nekaj krajših skokov (I-II), naleteli smo zgolj na nekaj majhnih luž tople vode.
Že globoko v soteski smo jo zapustili in sledili možicem levo po krušljivem pobočju spet v senco pod stenami in čez čas končno dosegli naravni bivak Muschi v votlini (1850 m). Nad njim se dviga navpična, celo previsna stena, ki se zlahka primerja z dolomitskimi. Naša smer pa se nadaljuje v njeni senci preko Sive stene v levo, kjer se najde kakšna rdeča pika, višje tudi kak sveder in klin. Skala je čvrsta in fantastično razčlenjena, tako da je plezanje (II-III) prav uživaško. Za robom se odpre dih jemajoč razgled, ambient je tu izredno prvinski. Sledi še nekaj zelo lepega plezanja (I-II) do travnate terase, kjer je postanek obvezen. Višje se teren položi in vzpon po skrotju je manj prijeten, v tolažbo je pogled na bližnjo Sfingo in vršni del Montaža.
Ko smo dosegli pot na Veliki polici (okoli 2400 m), smo skupaj s kozorogi pomalicali, za nami je bilo že kar nekaj dela. Do vrha je le še kakšno uro, vendar smo se odločili za spust po polici in navzdol na Pecol. Utrujenost in žeja sta prevladali nad željo po vrhu, ki ga gotovo še kdaj obiščemo. Do škrbine Vrh Strmali je potrebno nekaj previdnosti, nato sledi še dolg spust preko obširnih travnikov do sirarne, kjer smo si privoščili osvežitev. Do takrat se je spet povsem zjasnilo, zato smo Montažu pomahali v slovo in se spustili v globoko dolino Reklanico, kjer smo si v tolmunu ledeno mrzle reke privoščili še drugo osvežitev. Še kar nekaj dela nas je čakalo: vožnja v Dunjo po avto in preko Trbiža nazaj domov, s postankom na zasluženi večerji. Bil je torej dolg in naporen dan, brez vrha, vendar razočaranja ni bilo čutiti, saj je vzpon res nekaj posebnega in bo ostal v spominu kot eden tistih nepozabnih.











































Bavski Grintavec je eden redkih vrhov, na katerem se nisem bila. Mi lahko svetuješ, po kateri poti. Iz Soče mi ne diši, iz Trente sta kao obe zaprti, iz Bavsice pa ne vem, kako je. Morda si ti kaj hodil okrog? Se najbolj se nagibam iz Zadnje Trente po eni od zaprtih. Hvala, pozdrav, Ema
Nazadnje sem bil na Montažu, tako da nisem na tekočem z razmerami na BG 😉 Kot vem, je zaprt odsek pod vrhom, ko se že združita obe poti iz Zadnje Trente. Tam sem hodil avgusta 2020 in je bilo na enem delu malo zoprno, brez zajle in zelo krušljivo, podrto. Na vzponu je kar šlo, za sestop bi bilo bolj nerodno. Ne vem v kakšnem stanju je zdaj. Tudi iz Bavšice greš na sedlo Kanja in prideš na isto pot. Druga opcija je iz Bavšice in po grebenu čez Vrh Brda, tista pot je ok, ampak spodaj malo zaraščena, na grebenu krušljiva in naporna. Skratka, nikjer ni ravno udobno… Iz Zadnje Trente lahko narediš krožno: gor čez Kanjo in dol po lažji. Za tisti zgornji zaprti del pa ne upam reči, v kakšnem stanju je.
Hvala, bomo poizkusili obrnemo se vedno lahko. Morda pa gor po eni od teh poti, dol pa magari v Sočo. Vidim, da avtobus vozi po dolini. Pozdrav, Ema