Tudi pri nas se najde zima in medtem ko je v Avstriji snežilo, sem se pridružil Zoranu in Matku na turi, ki nikoli ne razočara. No, skrbelo nas je, da nam bo veter preprečil vzpon na vrh, a pogosto so razmere na terenu drugačne kot se zdijo iz doline.

V dolini je bilo konkretno mrzlo, posledično je bil tudi sprehod do doma v Tamarju v še vedno lepem zimskem ambientu. Rahlo razvlečen vzpon po senčni dolini je minil v opazovanju občasnih oblakov, ki so nad Jalovcem drveli po nebu in nam vzbujali dvome. Kljub temu smo imeli v dolini in v Ozebniku zavetrje, na izstopu pa nas je končno pozdravilo sonce in kar nekaj Avstrijcev, ki so se vračali z vrha s poročili o dobrih razmerah.

Na sedlu smo pustili smuči in se povzpeli po dobro utrjeni gazi v okviru markirane poti. Snega ni veliko, vendar je treba le nekajkrat stopiti na skalo, v pomoč je celo kakšna jeklenica, tako da so razmere ugodne (kar še ne pomeni, da vzpon ni kljub temu zahteven). Na vrhu skorajda ni pihalo, nekaj popoldanske oblačnosti pa tudi ni pretirano kvarilo razgleda.

Previdno smo sestopili do smuči in kljub lepim zavojem s sedla kot vedno z nekaj treme odsmučali v strašljivi Ozebnik. Zgornja ožina je nekam neugodna, kar je posledica precejšnjega obiska in veliko abručanja v zadnjih tednih. Ko se teren razširi, sledi najlepši del smučanja v spodnji polovici Ozebnika in pod njim, kjer je gladka podlaga suhega zbitega snega. Nižje po dolini je podlaga bolj mešana in je treba iskati najugodnejše odseke. Tudi skozi gozd do koče gre brez težav, tam smo si privoščili kratko okrepčilo pred zaključkom po cesti do Planice. Skratka, zelo lepa tura v smučarsko trenutno bolj revni zimi.