Še en lep smučarski vikend na Solnograškem, s sončno pomladno turo v soboto in pršičasto smuko v nedeljo. Po nadvse uspešnem prejšnjem vikendu smo presodili, da bo tudi tokrat boljša izbira Avstrija, glede na čudovito vreme in stabilne razmere smo se odpravili v raziskovanje še nepoznanih krajev. Najbolj zanimivo je, da je količina snega letos bistveno različna tudi zgolj v sosednji gorski skupini nekaj kilometrov narazen, da je na eni strani pomlad, na drugi zima.

V soboto smo obiskali pogorje Dachstein in bili nemalo presenečeni nad skromno snežno odejo. Turo smo tako sproti malo prilagodili, saj niti ni bilo vse smučljivo. Izhodišče je parkirišče (1122 m) pri odcepu ceste proti planini Bachalm (1490 m), do katere smo torej udobno prišli po cesti. Nadaljevali smo do sedla Sulzenhals pod Rötelstein in po zložnem grebenu na vrh Sulzenschneid (1950 m). Vrh ni posebno izrazit, tura pa je skorajda bolj pohodna in primerna tudi v manj ugodnih razmerah. Predvsem pa gre za zelo razgleden vrh, zato smo bili čisto zadovoljni s posedanjem na travi in uživanju v toplem soncu.

Spust naravnost z vrha v precej južnem snegu ni ravno za pohvalit, tako ali tako smo si že prej ogledali bolj zanimivo smučišče v krnici Windlegerkar, ki vodi do škrbine Windlegerscharte (2401 m). Zgornjih cca 250 metrov je kar strmih, tokrat tudi ni bilo dovolj snega, zato smo zaključili pod steno pred zoženjem grape. Tam nas je sonce tako grelo, da smo komaj verjeli, da smo pred le enim tednom drgetali pri -14°C. No, smuka je bila tu prav krasna po že lepo predelanem snegu v široki dolini. Glavni minus ture je bila zaprta koča na planini, ki sicer stoji na zelo lepi lokaciji in ponuja sončno teraso z razgledom na južno ostenje Dachsteina. Prava škoda, zato smo lagodno odsmučali po cesti do izhodišča in v dolini poiskali prenočišče.

V nedeljo smo se zapeljali bližje glavnemu grebenu Alp, saj je tam v severnih dolinah največ snega. Obiskali smo lepo in predvsem dolgo dolino Grossarltal, kjer se ponuja obilica smučarskih ciljev, ki so zaradi odročnosti tudi manj obljudeni. Res pa so trenutno južna pobočja tudi tu borno zasnežena, medtem ko je na drugi strani slika povsem drugačna.

Dolina je res dolga in namenjeni smo bili vse do konca, zato smo zavili na eno stransko cesto prekmalu in prišli do kmetije na 1180 m, kjer je urejeno parkirišče (zraven so ravno umivali krave s štrajfiksom, tega še nismo videli, ampak krave so bile videti prav zadovoljne). Ta pomota se je izkazala za dobro “odločitev”, saj smo tako končali na Karkogel (2087 m), ki je očitno redko obiskan vrh z zelo lepim spustom na sever. Vrh je zgleda res malce zapostavljen, saj je tudi z imenom nekaj zmede: na karti je namreč označen kot Karlkopf, čeprav je v bližini še en vrh s tem imenom (1950 m), zato bo verjetno bolj prav Karkogel.

Od kmetije sprva po gozdni cesti in bližnjicah do planine Hirschgrubenalm (1567 m). Tam se začne bolj strm in kar naporen vzpon skozi gozd in višje po odprtih pobočjih do razglednega vrha. Za nami je prišla še ena skupina, a prostora je bilo dovolj za uživanje na soncu in ogledovanju okoliških vrhov.

Po pomladanskih razmerah v soboto je bil nedeljski spust v prvovrstnem pršiču vseh 500 metrov do planine kar nekako šokanten. Drugih komentarjev sploh ne najdem za opis takšnega zadovoljstva kot smo ga čutili po zaključku ture. Vikend se torej ni izšel po načrtih, vendar v tem primeru kvečjemu še boljše od pričakovanj.