Na najlepši vikend letošnjega leta nam jo je spet, vsaj v soboto, malo zagodlo vreme. V petek so na obisk prišli Zoran, Iva in Oliver in v soboto smo se zapeljali čez mejo v Jezersko dolino. Prvotni načrti so bili bolj visokoleteči, na koncu smo opravili krajšo krožno turo, ki kljub turobnemu vremenu ni razočarala.

Začeli smo pri spodnjem jezeru in kar takoj zagrizli po strmi, a udobni poti skozi gozd. Redki tu hodijo, čeprav ne razumem zakaj, saj gre za razgibano in zelo razgledno pot (seveda smo v megli te razglede zgolj slutili). Po visokem prečenju smo dosegli dolinico pod Ponco, ki je nedvomno med bolj idiličnimi kotički, kar jih poznam. Tam smo tudi v megli uživali v jesenskih barvah, na vrhu Male Ponce pa smo dočakali le krajšo luknjo v oblakih preden smo sestopili mimo zavetišča in do zaprte koče Zacchi ter nazaj v dolino. Ko smo dosegli jezeri, se je začelo jasniti in smo imeli vsaj nekaj sonca na sprehodu okoli obeh jezer do izhodišča. Škoda za pomanjkanje razgledov, ampak saj se gotovo še vrnemo.

V nedeljo sem se na pot odpravil šele sredi dneva, zato sem rabil ne predolgo in preverjeno turo. Krožna pot iz Vrat na Sleme je v jesenskem času ena prvih idej in tudi tokrat se je izkazala za pravo izbiro. Brez zadržkov lahko rečem, da je bil to najlepši dan v gorah letos in na take dni imam najraje že znane poti, da se lahko posvetim uživanju in doživljanju lepot, ki jih ponuja narava.

Že pri Peričniku me je pričakalo sonce in ponovno sem bil navdušen nad tem biserom med našimi slapovi. Višje sem spet hodil v megli, a na zgornjem robu Njivic je prišla nagrada v obliki prave eksplozije barv: znašel sem se nad belim morjem megle, zgoraj sinje modro nebo s čistimi in daljnosežnimi razgledi. Vse naokoli pa so med zelenim ruševjem štrleli zlati macesni, ki so bili tam na robu oblakov odeti v ivje, da niso le žareli, temveč so se še lesketali in žvenketali v vetru. Ko sem pogledal čez rob, pa je mojo senco objela še glorija. Po vsem tem se sploh ne spomnim hoje do vrha, morda sem kar lebdel, kot v sanjski pokrajini, ki se ne zdi s tega sveta.

Med sestopom so se oblaki nad dolino razkrojili in sanje so se nadaljevale na prečni stezici visoko nad dolino. Tudi ta je slabo uhojena, pa ne razumem zakaj. Vem le, da se bom na to turo odpravil še velikokrat, ko si bom zaželel gorskega uživanja.