Zima v visokogorju se letos kar noče posloviti, zato se tudi ne spodobi zaključiti smučarske sezone. Pomlad v doline počasi, a vztrajno vendarle prihaja in v Vratih je bilo občutno manj snega kot pred 14 dnevi, ko smo s Stenarja prismučali vse do parkirišča. Hkrati se tudi kažejo posledice dolge zime, v obliki podrtega drevja in poškodovanih poti. Seveda je tudi že jasno, da se bo sneg marsikje obdržal globoko v poletje.

Skratka, le 14 dni po Stenarju smo šli na sosednji Križ in že spet bo objava polna navdušenja. Kako tudi ne ob tako lepem vzponu, mogočnih razgledih in uživaškem spustu. Začeli smo peš in kmalu dosegli plazovino, ki je bila zjutraj trda in udobna za vzpon. Nato še kratek čas po kopni poti in do potoka, kjer smo presedlali na smuči. Količine snega so še vedno izredne za ta čas in vzdušje je bilo precej zimsko, k čemur je pripomogla tudi dokaj nizka temperatura in občasno mrzel veter.

Na smučeh smo udobno prišli tik pod vrh in se seveda povzpeli še po kratkem grebenu do najvišje točke. Ker smo bili prvi, vzpon ni bil najlažji, saj je bila podlaga precej mešana in je bilo treba nekaj previdnosti. Nazaj do smuči, kjer smo si privoščili počitek z enim najlepših razgledov, nato pa navzdol. Kljub obilnim padavinam v zadnjih dneh je bila, zaradi visoke meje sneženja v petek, podlaga trda, čez pa kakšna 2 cm svežega snega. Vsled tega je bila smuka nadvse elegantna – toliko, da smo pod Stenarjem obrnili in se še enkrat vzpeli nazaj. Tokrat smo zavili desno na manj izrazit vrh Gubno, ki je le nekaj metrov nižji od Križa in nudi prijetna široka pobočja ter krasen širok razgled.

Po uživanju v drugem spustu z Gubnega in po dolini pod Stenarjem, se je nižje podlaga v trenutku spremenila v moker nepredelan sneg z občasno skorjo in smuka je postala precej bolj naporna. Kljub temu je snega več kot dovolj, da smo prismučali vse do gozda, sestopili čez strmi del in spodaj odsmučali po lepo zmehčani plazovini še daleč navzdol. Tudi po še enem obisku Križa, to ostaja ena mojih najljubših smučarskih tur.