Menda je že čas, da postavimo smuči v kot. Ne vem, če smo pravilno razumeli namig, ampak danes smo šli s smučmi v Kot. Po deževnem tednu sredi maja se je bilo po svoje težko pripraviti k smučanju, a napoved je obetala lepo nedeljsko dopoldne, kar je veljalo izkoristiti. Vreme je bilo nad pričakovanji, snega pa je še toliko, da brez smuči v Kotu niti nimaš kaj početi.

Ne posebno zgodaj smo se odpravili še v dežju, pri Mojstrani se je že kazalo modro nebo. Do konca ceste smo se pripeljali brez težav, tam smo si natovorili težke krošnje in se v pomladno zelenem gozdu odpravili na pot. Presenetljivo se je sneg pojavil že v dolini in tudi višje je pot ponekod še precej zasnežena. Tista pot že v kopnem ni ravno prijetna, tokrat še toliko manj. No, pri studencu je snega v izobilju in od tam smo nadaljevali na smučeh – bolj udobno in z možnostjo uživanja v razgledih med hojo.

Vzpona je kar nekaj, sonce je pripekalo, v senci Rjavine je bilo hladno, na strmini pod robom Pekla je zgornja plast plazila in smo šli kratek čas peš, nad Peklom je bilo pomrznjeno in sploh še nič kaj majsko. Do vrha Rži sta nas prehitela dva majstra, ki sta odsmučala po grapi (kar je, mimogrede, zgledalo precej strašno!). Mi smo se spustili ob grebenu in med skalami na severno stran po nekaj centimetrih novega snega. Po prečenju nazaj nad Staničevim domom, se je začel glavni del spusta daleč navzdol v dolino Kot. Podlaga je bila pomladansko mehka in malo mešana, ampak smuka je bila večinoma prav v redu. Nad studencem smo prečili malo višje in se spustili skozi gozd še kar precej nižje, tako da smo se izognili tisti zoprni prečki. Nad najbolj strmim delom so šle smuči na rame, a smo nadaljevali kar v pancarjih, saj smo spodaj po snegu oddrsali še skoraj do struge. Za konec je sledilo le še nekaj hoje po ravnini do izhodišča, še vedno v soncu. V vednost še to: moje smuči so doma ves čas v kotu, tako da načeloma so tam vedno pripravljene za uporabo …