Prvomajska v osrčju najbolj divjega gorskega sveta pri nas. Kot smo načrtovali, se je zgoraj vsaj za nekaj časa lepo zjasnilo, da nam je bilo kar žal, da nismo šli na kakšen bolj razgleden vrh. Vendar glede na še vedno velike količine snega in visoke temperature je bilo bolj pametno ostati ponižen. Saj tura tudi tako ni ravno kratka – smučali smo z okoli 2450 m vse do 950 m, kar sploh ni slabo za 1. maj!

Zjutraj smo se sprehodili preko Pišnice in na planini V Klinu smo že stopili na smuči. Po cesti proti koči in skozi gozd, kjer je bilo že treba malce iskati najbolj zasnežene prehode. Še najbolj zoprn del je bil, kot vedno, spodnji del Gruntovnice, kjer je snega že zelo malo, višje pa je cel graben ena sama ogromna plazovina. Razpoloženje se je popravilo, ko smo za robom zagledali še lepo zasnežen prehod v Veliko Dnino. Čez najbolj strm del smo šli peš, nato spet na smučeh vse do konca doline, kjer smo se namestili na sončno polico pod previsi Velike Ponce.

Kakšne pol ure smo uživali na soncu in občudovali divje grebene nad nami, čez katere so se že kmalu spet začeli plaziti oblaki in čas je bil za spust. Prvi zavoji so bili nekam nerodni v mokrem novem snegu, kmalu je lepo steklo in po dolgi široki dolini smo našteli kar nekaj levih in desnih zavojev. Ker čez noč ni pomrznilo, je bila podlaga za naš okus že preveč ojužena, a ne premočena in se nismo pritoževali. Strmi prehod v nižje nadstropje je še udobno smučljiv (čisto na vrhu nekaj metrov le še abručljiv), in kar prehitro smo se znašli v grabnu, zasutem s plazovino. K sreči je bila dovolj mehka, da smo nekako zmogli tudi to, nato pa levo ven iz grabna in ob njem do Krnice, kjer smo spet prečili daleč v levo, skozi gozd brez težav mimo koče in po cesti do planine, od koder smo imeli le še 2 minuti hoje do avta.