Predolgo že nisem bil v zahodnih Julijcih, kamor se sicer vedno rad vračam. Gore zanimivega imena Koštrunove špice še nisem obiskal, zato sem imel še dodaten razlog za ponoven obisk teh krajev. Pretekla sobota s stabilnim vremenom in ugodno temperaturo je bila kot nalašč za celodnevno pohajanje tam gor, tako da smo turo precej podaljšali in dodobra upravičili malce daljšo vožnjo do izhodišča.

S hojo smo začeli na Sella Nevei (V Žlebeh) in od tam skozi gozd do planine Zgornji Krni dol, nato pa po udobni (neoznačeni) mulatjeri do razglednega grebena in po njem na Vrh Krnega dola, kjer kraljujejo staroste kozorogov. Te smo tudi sicer srečevali na celi poti, kar je vedno svojevrstno doživetje. Na škrbini pod Špicami v Planji smo stopili na pot Ceria Merlone in po njej sestopili strmo navzdol na Škrbino Prednje špranje. S škrbine ponovno navzgor po spočetka slabše uhojeni poti Anite Goitan, ki preči Koštrunove špice. Do vrha je treba za kratek čas zapustiti markacije in po stopnicah (!) do enega izmed mnogih rovov iz časov 1. svetovne vojne, ki je skopan tik pod vrhom, do katerega je nato potrebno splezati čez kratek skok. O razgledu z vrha ne bi izgubljal besed.

Kljub še vedno močnemu soncu nas je lepo hladil veter, zaradi katerega nismo dolgo posedali. Nazaj do poti in navzdol na Škrbino Zadnje špranje. Z nje se pot strmo vzpne in preide na vršna pobočja Viša. Do vrha sledi le še nekoliko dolgovezen vzpon po strmem grušču. O razgledu z vrha, ponovno, ne bi izgubljal besed.

Sestopili smo po običajni poti do koče Corsi, ki je letos zaprta, zato smo takoj zavili na prečno pot, ki se zmerno in počasi vzpne do Passo degli Scalini in se na drugi strani zmerno in počasi spusti do planine Zg. Krni dol. Od tam je le še nekaj spusta skozi gozd do izhodišča, kjer smo bili kljub utrujenosti nadvse zadovoljni nad uspešno izkoriščenim dnem.