Pelc nad Klonicami 22.8.2020

V osnovi je bila ideja seveda prečenje vseh Pelcev, a sva že prejšnji dan ugotovila, da je to v poletni vročini bolj slaba ideja, predvsem zaradi dolgega dostopa in sestopa. Zato sva obiskala le najvišji Pelc v grebenu med Balo in Zadnjo Trento, preostali pa bodo počakali na kakšen lep jesenski dan.

Za izhodišče sva si izbrala Loško Koritnico, še eno samotno dolino, ki redke obiskovalce navduši s svojo prvinskostjo in izrazito divjim gorskim svetom. Me prav zanima, koliko se jih povzpne na Mangart ali Jalovec iz te globoke doline. In koliko je tistih, ki se zapeljejo višje, da so čim prej na vrhu pa sploh ne vedo kaj zamujajo.

Še med hojo po dnu doline sva občudovala nedostopne stene vse naokoli, višje pot prečka potok in se v kratkem vzponu nameni naravnost proti temačni steni. Od daleč sem z očmi iskal prehode, na koncu se je izkazalo, da je pot speljana kar naravnost navzgor! Prav neverjetno, kako strm je vzpon, povrhu tja najbrž nikoli ne posije sonce, da so skale vedno vlažne – in še nekateri klini so ukrivljeni. Skratka, gotovo gre za eno zahtevnejših zavarovanih poti pri nas.

Po tem strmem vzponu sva se znašla v pragozdu in se prebila skozenj v postopno manj zaraščen svet pod nebotičnimi stenami, ki se dvigajo na vseh straneh. Po lepi (in senčni!) dolinici sva dosegla sedlo Čez Brežice, s katerega se odpre pogled v dolino Bala nad Bavšico. Nadaljevala sva spet bolj strmo po občasno zelo krušljivih pobočjih do škrbine Za gradom, kjer sva zapustila markirano pot.

Do Pelca nad Klonicami vodi razbit greben, ki ni videti dolg, a postreže s kar nekaj plezanja. Vzpon je zahtevnejši kot sestop, saj je potrebno tri najtežja mesta (II – III) preplezati navzdol; k sreči je ravno na teh mestih tudi najboljša skala. Vmes pa je potreben zanesljiv korak v krušljivem in izpostavljenem svetu, ves čas ob iskanju prehodov. Zadovoljstvo na prostornem in razglednem vrhu je zato še toliko večje.

Pravo zadovoljstvo naju je seveda čakalo šele v dolini, do tja je namreč še dolg in zahteven sestop po isti poti. Po grebenu počasi in previdno, prav tako po krušljivi poti pod škrbino, nato pa spet v blagodejno senco skozi gozd in naravnost navzdol čez steno. Kljub senci sva že komaj čakala osvežitev, ki sva si jo privoščila v prvem tolmunu ledene Koritnice!

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.