Ponovno v zahodnih Julijcih, le da tokrat nenačrtovano. Z Gogijem so naju namreč med vožnjo zmotili sumljivi oblaki nad našimi Julijci in sva rajši nadaljevala čez mejo, vse do Zajzere. Nekoliko daljša vožnja se nama je obrestovala s sončno turo v vedno čudovitih hribih. Tudi na Velikem Nabojsu že dolgo nisem bil – sploh pa še nikoli v soncu, niti ne v kopnih razmerah.

Najprej nekaj razvlečene hoje po cesti, nato pa strmo navzgor do koče Pellarini. Tam sva zavila desno in po grebenu na vrh. Odkar sem bil nazadnje tam je pot dobila ime (Sentiero Gasparini Florit) in nekaj novih jeklenic. Razen tiste zoprno krušljive grape gre za prav lep vzpon.

Čeprav dobršen del razgleda z vrha zavzema velikan Viš, sežejo pogledi daleč naokoli. Tokrat so bili sicer mnogi okoliški vrhovi v oblakih, midva pa sva prav zadovoljna obsedela na soncu in rahlem vetru. Sestopila sva po običajni poti strmo navzdol na sedlo in po udobnejši poti nazaj do koče. Tudi do doline gre hitro, le tista cesta na koncu je malce odveč. Pa tudi to sva kmalu pozabila, ko sva namočila noge v ledeno osvežujočo reko in tako uspešno zaključila še eno lepo turo.