Letošnji februar je imel pet sobot, kar se zgodi le vsakih 28 let. In prav vsako teh sobot smo preživeli v Avstriji na soncu in snegu, kar je sploh dober izkoristek. Vprašanje, če bo leta 2048 možno to ponoviti …

Kakorkoli, tokrat smo se Maruša, Slavi, Džani in dva Primoža odpravili na priljubljeni Šilček. Za drugim Turskim tunelom smo se znašli v pravi zimi, čeprav smo kmalu videli, da je v spodnjem delu tudi tu premalo snega za sproščeno smuko. V oblačnem, a čedalje bolj toplem vremenu smo sledili cesti do samotne hiše na Ranstlalm, naprej pa skozi dokaj strm macesnov gozd, ki sega skoraj do vrha. Med vzponom se je med koprenami že pokazalo sonce in nas še dodatno grelo, tako da tudi tisti rahel veter na vrhu še ni bil posebno moteč.

Novega snega je bilo v zgornjem delu več kot dovolj, a sta ga sonce in visoke temperature hitro namočila. Slavi in Džani sta se po spustu do sedla namenila še na sosednji Benzegg, a že kmalu obrnila zaradi povsem južnega snega in se rajši povzpela še drugič na Schilcheck. Z vrha smo se držali čim bolj desno v senčnem in strmem gozdu, kjer je bila smuka odlična v globokem celcu. Na zadnjem travniku nad planino je bilo treba že bolj previdno po tanjši odeji, do doline pa smo se nato večji del držali ceste. Lepo izkoriščen dan pred fenom in novimi padavinami. Morda pa bo v marcu tudi k nam prišla zapoznela zima, pa četudi le v višjih legah …