Sobotna tura nas je navdušila v vseh pogledih in kot že večkrat smo ugotavljali, da je lepote turnega smučanja nemogoče ubesediti, kaj šele razložiti nekomu, ki tega ni sam izkusil.

V petek zvečer je na obisk prišel Zoran (ker je bila na sporedu večerja, se je oglasil tudi Mare), zjutraj so se pridružili še Maruša, Džani in Jaka. Izhodišče je bilo tokrat v globoki dolini Tauerntal nad Mallnitzem, kjer snega na 1290 m tudi ni ravno v izobilju, a po cesti povsem dovolj do planine Jamnigalm (1680 m). Nad planino se na vse strani odprejo širna zasnežena pobočja; za prvi obisk smo se namenili na najbolj priljubljeni vrh Romatenspitze (2696 m), z veseljem pa pridemo raziskat še druge možnosti.

Večinoma zložen vzpon je minil v znamenju sonca, občudovanja okoliških vrhov in srečevanju številnih Slovencev. Vrh je precej obljuden in tudi za nami je bila množica vzpenjajočih. Ker smo bili med bolj zgodnjimi, smo imeli še dovolj celca (v torek/sredo je zapadlo kakšnih 20 cm novega), hkrati pa smo ujeli pravi čas za dobro smuko. Med vzponom smo bilo nekoliko skeptični, na koncu pa smo uživali vse od vrha do avta, čeprav so bile razmere precej spremenljive: “uležan pršič” v zgornjem delu, nato neka mešanica lepo smučljive ojužene skorje, nižje v senci suh sneg in v strmini nad planino nekaj južnega na trdi podlagi, za zaključek pa še smuk po na trenutke ledeni cesti.

Precej raznoliko torej, kar je prav ena tistih težko doumljivih lepot turnega smučanja, ki zahteva dobršno mero truda in izkušenj, hkrati z vložkom pa raste tudi zadovoljstvo po opravljeni turi.