Sončen vikend smo izkoristili za odkrivanje novih krajev v Nizkih Turah. Čeprav mi je odveč dolga vožnja v Avstrijo, sem potem vsakič navdušen nad novimi prostranstvi smučarskih terenov, ki jih kljub več obiskom doslej nisem niti zaznal.

Po sneženju v začetku tedna in močnem vetru je bila izbira ture kar zagonetna, čeprav je zanimivo, da je napovedana stopnja nevarnosti plazov s 4. stopnje v sredo padla na 2. v soboto in celo na 1. v nedeljo. Kakorkoli, na koncu je sobotno turo predlagal Jero in smo se zapeljali v dolino Zederhaus. Priljubljeno izhodišče ponuja številne ture, a tudi mi smo do zdaj poznali le področje na severni strani, tokrat pa smo obiskali malce bolj skrito krnico na nasprotni strani.

Dan se ni dobro začel: že navsezgodaj je prišel SMS, da bo en član raje spal, na izhodišču je Rok ugotovil, da je pozabil kože, nato se je Džaniju pokvarila (skoraj nova) vez, le malo višje pa je Jero zlomil smučko – in to med hojo!? Po vsem tem smo bili na koncu dneva toliko bolj zadovoljni z razpletom: Rok je peš zmogel vse do pod grebena, Džani je usposobil vez in tudi Jero je s pomočjo dveh žičk (!) uspešno prismučal do doline. Pa naj še kdo reče, da je turna smuka dolgočasna!

V pravem zimskem mrazu smo se napotili ob potoku navzgor in se kmalu znašli v idilično zasneženem gozdu, saj je količina snega hitro narasla iz precej skromne v dolini na zelo obilno le malo višje. Nad planino Bartlalm smo se dvignili v široko krnico, obkroženo z vrhovi na vseh straneh. Tam se odpre več možnosti, žal pa je veter naredil precej škode. Mi smo nadaljevali naravnost in dosegli greben v malce bolj strmem vzponu, zadnjih nekaj metrov peš.

Na grebenu se nam je odprl krasen razgled proti zahodu, do vrha Barleitenkopf (2431 m) pa ni bilo več daleč. Z Džanijem sva sicer razmišljala o nadaljevanju na bližnji Felskarspitze (2506 m), s katerega bi lahko smučala po sosednji dolini (In der Hölle), ki je precej bolj ozka in verjetno bolje zaščitena pred vetrom. Pa naju je odvrnila predvsem množica na vrhu, ki so najbrž dodobra zvozili ves pršič. Nekaj se jih je vzpenjalo tudi na Weisseck (2711 m) po strmem južnem pobočju, a je bilo zgoraj videti preveč skalnato za smučanje.

Zato sva rajši ostala na samotni plaži na tem manj izrazitem vrhu in si privoščila celo uro uživanja v popolnem brezvetrju in toplem soncu, nato pa odsmučala po smeri vzpona. Kratek spust po grebenu in čez strm prehod v krnico. Zgoraj je bilo super, nižje potem precej mešano, kjer sva iskala mehak sneg med raznimi vetrnimi tvorbami. Kljub temu je šlo brez težav do planine in po cesti do izhodišča. V dolini smo opravili še zaključek ture (beri: pivo), ostali trije so se odpeljali domov, z Džanijem pa sva poiskala prenočišče v Mauterndorfu in si pred spanjem izbrala turo za prihodnji dan.

V ledeno mrzlem jutru (-12°C) sva se zapeljala nekaj kilometrov do Twenga, kjer je snega le toliko, da izgleda lepo zimsko. Preko travnikov do gozda, kjer sva pričakovala gozdno cesto, naletela pa na strm kolovoz. Za vzpon je bilo snega dovolj, za smučanje pač ne. K sreči sva kmalu dosegla široko cesto, ki se začne v dolini malo izven Twenga (tam je tudi parkirišče, ki je bolj priporočljivo). Po cesti in po strmih bližnjicah skozi gozd sva dosegla še eno malce skrito krnico in na koncu preko razgibanega terena manj izrazit vrh v grebenu Viertleck (2340 m).

Tudi ta dan sva uživala v sončnih in brezvetrnih razgledih ter samoti sredi množice vrhov. Možnosti spusta je kar nekaj, cilj je primeren tudi v manj ugodnih plazovnih razmerah (ob ustrezni izbiri smeri). Spustila sva se po lepi dolinici v uživaško mehkem snegu, malo nižje je bil kratek odsek spihan in trd, nato pa je sledil strm macesnov gozd, poln pršiča, po katerem sva odvriskala vse do ceste. Zgoraj sva si lahko privoščila nekaj bližnjic, nato pa po cesti in spodaj po tistem kolovozu, kjer sva šla kakšnih 100 metrov peš ter za konec preko travnikov do Twenga.

Zelo uspešen vikend torej, spet smo si razširili obzorja in dobili nove ideje za naslednjič …