V nedeljo zjutraj sva se z Zoranom odločila za sončno turo in spet je prišel čas za Veliki Draški vrh. Veter naj bi ponehal, a naju je na planini Konjščica pošteno pretresel. Povrhu se je že dopoldne začelo oblačiti – resda so visoki oblaki popestrili nebo, naju je bolj skrbelo, če bo sonce uspelo omehčati zmrznjeno podlago. No, veter je vendarle popustil in tudi sonce naju je grelo skozi redke oblake, vendar sva bila na vrhu prezgodaj. Vprašanje, če je bilo kasneje kaj bolje, midva sva odropotala po preveč trdi strehi, da bi lahko uživala na tem, sicer krasnem smučišču. Pod Studorskim prevalom je bilo bolje, da sva si malo spočila noge.

Na Srenjski preval sva šla peš, saj je bilo prav tako trdo, s prevala pa sva nadaljevala po grebenu na Viševnik. Razmere za hojo so bile vsekakor boljše kot za smučanje. Z Viševnika sva sestopila tistih 50 metrov do skal in odsmučala po grebenu. Tu je bilo še bolj razrito kot na VDV, a precej mehko. Z grebena v gozd spet trdo, žleb pa sploh zglajen, da se je kar svetil. Vsaj spodaj po smučišču sva naredila nekaj sproščenih zavojev… Še dobro, da je turna smuka več kot samo smučanje, tako da sva bila vseeno zadovoljna z lepo krožno turo na lep dan.