Še en lep in dobro izkoriščen vikend je za nami. Glede na orkanski veter pri nas, smo šli v soboto v Avstrijo. Zoran je predlagal Preber in jaz sem bil takoj za, pridružila sta se nama še Slavi in Tomaž.

Namenoma se nismo odpravili pretirano zgodaj in na izhodišču ob Prebersee je bilo parkirišče že nabito polno. Zato smo parkirali 100 metrov nižje in sledili osamljeni smučini v gozd. Ta samoten vzpon nam je bil bolj všeč kot običajna smer po sankaški progi od zgornjega parkirišča. Zato je bil nad gozdom šok še toliko večji ob pogledu na množice vzpenjajočih pred nami. Pa niti ni bilo pretirano moteče, saj je pobočje res široko in prostora je bilo za vse dovolj.

Veter je razsajal tudi tu, a večino vzpona smo bili v zatišju in šele zgornjih 100 metrov smo bili primorani obleči dodaten sloj. Smuči smo pustili na skalah predvrha in se sprehodili peš do vrha, s katerega se na vse strani odpirajo širni razgledi, v tokratnem suhem ozračju so bili še posebno čisti. Malo pod vrhom skorajda ni pihalo in smo si na skalah privoščili kratek počitek pred spustom.

Smuka je bila večinoma prav v redu, kljub spremenljivi podlagi, saj je bilo dovolj mehko. Na planini se nismo mogli upreti ponovnemu postanku na toplem soncu, da ne bi bili prehitro v dolini. Lepa tura z veliko smučanja – pa vseeno škoda, da ni še daljša!