Kalški Greben je eden tistih vrhov, na katerih sem že mnogokrat bil – in najbrž še večkrat bom. Pa kljub temu me je čakala še ena meni nepoznana pot na vrh.

Pri Žagani peči sem zavil v gozd na udobno lovsko pot, ki se vije skozi strm gozd in, kot lovske poti to znajo, vedno najde nepričakovano lepe prehode. Poleg tega je bila zgodaj zjutraj hoja prijetno sveža in kmalu sem bil v rušnatem svetu Kalc, kjer sem dosegel markirano pot. Ker sem imel ravno čas, sem najprej zavil desno na Kalško goro, da sem pogledal tja čez prek Kokrskega sedla.

Potem pa po grebenu na Greben. Ker sem si vbil v glavo krožno turo, sem sestopil na drugo stran in po spodnji poti spet nazaj. Precej razvlečeno, na tej poti je tudi še več snežišč. Namenil sem poiskat eno drugo pot, ki je vrisana na karti. Kot sem se bal, je bilo melišče pod snegom, a sem se vseeno odločil tvegati in sem odsmučal navzdol. In res se je nižje pojavila zelo skromna stezica, na enem odseku precej zaraščena in tudi nižje v gozdu težko sledljiva. Kljub temu me je teren sam usmerjal, da sem držal pravo smer.

No, v gozdu se je steza malce okrepila in prečila v levo, kjer sem se znašel ob poznanem drevesu – na jutranji poti malo nad lovsko kočo. Sicer sem si zamislil sestopiti bolj desno čez Črnevko, čeprav ne vem kakšna je pot (če sploh je!?). Zato sem rajši udobno sestopil po znani poti mimo Žagane peči v vročo dolino.