Prav neverjetno kako včasih zanemarjam nekatere kotičke, čeprav sploh ne vem zakaj. Na Ponci sem sicer pred leti bil z italijanske strani, a še takrat v megli. Skratka, bil je že čas, da jo obiščem in si ogledam prihodnje ture, ki so že predolgo le v načrtih…

Spodnji del poti iz Tamarja je obupno strm, višje gre nekoliko lažje in kmalu sem bil na Srednji Ponci. Tam sem presenetil cel trop gamsov, ki so uživali v razgledu, mene pa je čakal še visok sprehod po grebenu do Visoke Ponce. Od daleč izgleda kot skalna pustinja, a pogled pod noge razkrije marsikaj. Tokrat skoraj več kot pogled v daljavo, saj je bilo ozračje precej motno.

Še sestop po isti poti. Ko sem dosegel dolino, se je sonce že skrilo za oblake in ni bilo prevroče – pa vseeno je bila Nadiža zelo dobrodošla osvežitev.