Pomlad neizbežno prihaja in letos je zgodnja tudi v gorah. Moram reči, da smo imeli precejšnje težave z določitvijo cilja v soboto. Divji veter v zadnjem tednu jo je močno zagodel nam smučarjem. Na koncu smo se odločili za lepo in sončno turo, ne glede na vse bo vsaj dobro izkoriščen dan.

Spodaj v gozdu je že pomladno, a po cesti smo računali prismučati do avta. Žal je na že precej delih kopna in je treba večkrat snemati smuči. Nad Viško planino je izgled bolj obetaven – snega je vse prej kot veliko, a zaenkrat še povsem dovolj. V žlebu je malo drselo in je bil vzpon kar naporen. Recimo, da je bil dober trening za Lovra, ki je bil prvič na smučeh in za Michała in Anjo, ki z vsako turo postajata bolj navdušena, čeprav si še ne znata razložiti kako neki je lahko nekaj tako napornega hkrati tako uživaško. 🙂

Sonce je močno grelo, a ni prav dosti zmehčalo snega. Vseeno dovolj, da se je prisojna tura izkazala za pravilno odločitev. Z Lovrom sva sicer skočila še prav do škrbine, čeprav od smuke nisva imela kaj dosti – je bilo pa vredno že zaradi pogleda na drugo stran! Nato pa vse do planine malo mešano, a na splošno prav solidno. Škoda le za tisto cesto, saj je bilo že res nadležno kar naprej snemati smuči. Kljub temu smo se pripeljali do avta in na koncu potem vedno ostane malo boljši priokus. 🙂