Danes kljub drugačnim namenom spet na Vršiču…

Z Romanom sva iskala smer s kratkim dostopom, ne predolgo, ne pretežko, ne v severni steni… in se na koncu odločila za Pocarsko smer v Grebencu (IV/III, 200m). Sicer sva upala na kaj več sonca, a je bil večji del smeri v senci, celo nekaj snega je bilo (ne ravno prijetno v plezalkah!) pa še oblakov je bilo nekam več kot v napovedi. No, na koncu je vseeno uspela lepa tura v vedno lepih koncih.

Ne najbolj mamljivo poimenovana Pocarska smer je v celoti navrtana, več kot dovolj dobro varovana in celo “markirana” z rdečimi pikami, skratka zelo začetnikom prijazna. Ali pa bi vsaj bila prijazna, če ne bi bilo vse tako grozno krušljivo! Vsaj v zgornji polovici se ponuja nekaj dokaj lepe plezarije, ki popravi začetni vtis.

Ko sva prišla na greben, sva imela še dovolj časa in sva šla pod Veliko Mojstrovko iskat domnevno brezno, ki ga je jamar Roman zaslutil (videl?) na zimski turi. Brezna, ali vsaj luknje nisva našla, sva pa zato srečala Bora in Katjo, ki sta bila prav tako v iskanju – ona dva lokacije za snemanje na grebenu Mojstrovk.

Pa sva se jima pridružila na lepem grebenskem prečenju z Velike vse do Zadnje Mojstrovke. Od tam smo sestopili naravnost navzdol po precej zoprnem pobočju in nato prečno nazaj do markirane poti in na radler.

Dokaznega gradiva iz smeri nimam, saj mi je nekako odveč slikati med plezanjem, zato pa vsaj nekaj malega z grebena visoko nad Tamarjem.